Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (4.976-5.000)


  1.      dédič  -a m (ẹ̑) kdor dobi dediščino: biti dedič premoženja; določiti dediča z oporoko; imenovati sina za dediča; bogat dedič; zakoniti dedič; pren. duhovni dedič njegove umetnosti; dediči razsvetljenstva ♦ jur. nujni dedič ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine ♪
  2.      dédiščina  -e ž (ẹ̄) 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino; bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine ♪
  3.      dédovski  -a -o prid. (ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na dede: ko je gledal vnuka, mu je v očeh žarel dedovski ponos / dedovska kultura; dedovske šege ♪
  4.      defetišizácija  -e ž (á) knjiž. odstranitev videza, da ima kaj posebno moč, vrednost: defetišizacija nacionalne ekonomije ♪
  5.      deficít  in déficit -a m (ȋ; ẹ̑) vsota, za katero so dohodki manjši od izdatkov; primanjkljaj, izguba: deficit se je zmanjšal; računi izkazujejo deficit; kriti deficit; slabo gospodarjenje prinaša deficit ♦ ekon. plačilni deficit pomanjkanje denarja za izpolnitev določenih obveznosti ♪
  6.      defilírati  -am nedov. (ȋ) v organiziranem sprevodu slovesno stopati mimo gledalcev: četa, konjenica defilira mimo generalov; tekmovalci defilirajo pred tribuno ♪
  7.      definitíven  -vna -o prid. (ȋ) ki se ne da spremeniti; dokončen: definitivna odločitev, rešitev; ocene so že definitivne; definitivno besedilo zakona ♦ jur. definitivni uradniki nekdaj stalno, redno nameščeni uradniki definitívno prisl.: definitivno se odreči nečemu; biti definitivno sprejet v službo; sam.: ne morem povedati še nič definitivnega ♪
  8.      definitívnost  -i ž (ȋ) dokončnost: definitivnost odločitve ♪
  9.      deflácija  -e ž (á) 1. ekon. naraščanje kupne moči denarja: deflacija je povzročila padanje cen 2. geogr. odnašanje sipkega zemeljskega materiala z vetrom: erozija in deflacija sta spremenili podobo pokrajine ♪
  10.      defléktor  -ja m (ẹ́) teh. priprava, ki (pre)usmerja tok plina, vode, vetra v zaželeno smer: deflektor Peltonove turbine; deflektor pri dimniku ♪
  11.      deformácija  -e ž (á) sprememba naravne, pravilne oblike česa; skazitev, iznakaženje: neprimerni čevlji povzročijo večkrat deformacijo stopal; s telesno kulturo preprečevati telesne deformacije / boj proti birokratski deformaciji ekonomskega razvoja; moralna deformacija družbe; deformacija socialističnih odnosov // sprememba prvotne, dane oblike česa, preoblikovanje: povzročiti deformacijo materiala; deformacija pnevmatik med vožnjo; deformacija tal / režiserjeva deformacija teksta je bila očitna ♪
  12.      deformátor  -ja m (ȃ) kdor kaj deformira: deformator revolucionarnega duha ♪
  13.      defravdácija  -e ž (á) knjiž. poneverba: prikriti defravdacijo; defravdacija v podjetju ♪
  14.      defravdánt  -a m (ā á) knjiž. kdor kaj poneveri: ta človek je ničvrednež in defravdant ♪
  15.      defravdírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poneveriti: kdo bi si mislil, da bo ta človek defravdiral ♪
  16.      degenerírati  -am tudi degenerírati se -am se nedov. in dov. (ȋ) 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov, izrojevati se: okostje je degeneriralo; rastlina, živalska vrsta degenerira 2. spreminjati se na slabše sploh: njegova revolucionarnost je degenerirala v birokratičnost; disciplina se je degenerirala v anarhijo ◊ med. celice degenerirajo njihova presnova je neurejena degeneríran -a -o: degeneriran človek, narod; degeneriran krompir; degeneriran organ / ekspr. to je degeneriran sadist ♪
  17.      degradácija  -e ž (á) 1. kazenska postavitev na nižji službeni položaj, navadno v vojski: po degradaciji so ga premestili na fronto; vzrok za degradacijo oficirjev je bilo njihovo vedenje / politična degradacija 2. postavitev na nižjo stopnjo z zmanjšanjem vrednosti, veljave: družbena degradacija fizičnega dela; degradacija človeka, jezika, umetnosti ◊ gozd. degradacija gozdnih tal poslabšanje tal zaradi slabega gospodarjenja z gozdom ♪
  18.      degradírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. kazensko postaviti na nižji službeni položaj, navadno v vojski: divizijsko sodišče ga je degradiralo; degradirati oficirja v navadnega vojaka; degradirali so jo od upraviteljice v učiteljico 2. postaviti na nižjo stopnjo z zmanjšanjem vrednosti, veljave: degradirati človeka na raven živali; degradirati jezik na narečje; degradirati filozofijo na nivo navadnega duhovičenja; filmska realizacija je roman degradirala v kriminalno zgodbo degradíran -a -o: degradiran oficir; bil je degradiran in določen za fronto ♦ gozd. degradiran gozd gozd, poslabšan glede kakovosti lesa in rastnosti ♪
  19.      degresíven  -vna -o prid. (ȋ) ki postopno upada, pojema: degresivna tarifa ♦ ekon. degresivni sistem nagrajevanja sistem nagrajevanja, po katerem delavčev zaslužek narašča počasneje, kot se dviga njegova delovna storilnost ♪
  20.      dehtéti  -ím [dǝh tudi deh] nedov., dehtì tudi dêhti (ẹ́ í) 1. knjiž. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: rožni grm ne dehti več; lipa opojno dehti; brezoseb. dehtelo je po zemlji in drevju / ekspr. v parku je dehtela pomlad 2. star. zelo želeti, hrepeneti: njeno srce je dehtelo slišati to besedo; v njej vse dehti po ljubezni dehtèč -éča -e: dehteči vrtovi; dehteče cvetlice ♪
  21.      dehtív  -a -o [dǝh tudi deh] prid. (ȋ í) knjiž. 1. dišeč, dehteč: po junijskem dežju je bil zrak dehtiv; dehtivo cvetje; dehtivo perilo / dehtive noči 2. ekspr. hrepeneč, poželjiv: dehtiv pogled / dehtivo hrepenenje dehtívo prisl.: dehtivo vlečejo vase vonj pečenke ♪
  22.      déiktičen  tudi deíktičen -čna -o [prva oblika dejk-] prid. (ẹ́; í) ped., v zvezi deiktična metoda metoda demonstracije ♪
  23.      dejánje  -a s (ȃ) 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje // uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja 2. jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja 3. lingv., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu ● ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa ◊ rel. Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve ♪
  24.      dejánski  -a -o prid. (ȃ) ki v resnici je, obstaja: povrnili mu bodo samo dejanske izdatke; dejanski položaj; dejanska vrednost; ugotoviti dejansko stanje / proletariat je dejanski voditelj naroda; podpora ne ustreza njihovim dejanskim potrebam ♦ ekon. dejanska cena cena, po kateri se blago prodaja; jur. dejanska razžalitev dejánsko prislov od dejanski: vse se je dejansko uresničilo; vprašanje je, če se bo to dejansko zgodilo ∙ v prepiru se ga je dejansko lotil ga je pretepel, udaril // publ. poudarja trditev: podjetje je dejansko že osvojilo tuje tržišče; tako ravnanje dejansko samo škoduje; dejansko je anahronizem, da še tako ravnajo ♪
  25.      dejáti 1 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) navadno kot deležnik na -l 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi / po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač // z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih ● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje ♪

   4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026 5.051 5.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA