Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ON (3.684-3.708) 
- vizionáren -rna -o prid. (ā) 1. sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionaren pesnik, znanstvenik // ki izraža, kaže kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionarna pesem / upodabljati resničnost v vizionarnih podobah; slikar je ustvaril vizionarno pokrajino / vizionarni cilji, načrti 2. knjiž. sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnoviden: dekle je vizionarno / imeti vizionarno moč vizionárno prisl.: vizionarno napovedati kaj ♪
- vizionárka -e ž (á) ženska oblika od vizionar: pesnica vizionarka / knjiž. napovedi vizionarke jasnovidne ženske ♪
- vizionárnost -i ž (ā) lastnost, značilnost vizionarnega: vizionarnost pesnikov / prehod od vizionarnosti v psihološko analizo ♪
- vizionárski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na vizionarje ali vizionarstvo: vizionarsko doživljanje / vizionarski načrti; vizionarska politika / pripisujejo mu vizionarske sposobnosti jasnovidne ♪
- vizionárstvo -a s (ȃ) notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: umetniško vizionarstvo; utopično vizionarstvo / politično vizionarstvo ∙ knjiž. verjame v svoje vizionarstvo jasnovidnost ♪
- vkomponírati -am dov. (ȋ) knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa; vstaviti, vgraditi: vkomponirati spomenik v naravno okolje / zgodbo je v celoti vkomponiral v roman / v pripoved rad vkomponira osebne spomine vkomponíran -a -o: spomenik z vkomponiranimi lesenimi elementi; dobro, slabo vkomponiran ♪
- vmontírati -am dov. (ȋ) 1. pritrditi, dati stroj, sestavni del v kaj; namestiti, vstaviti: vmontirati elektromotor v pralni stroj 2. film. pred dokončno obdelavo vstaviti dodatne posnetke, napise: poleg igranih prizorov bodo v film vmontirali tudi dokumentarne ♪
- vodonósec -sca m (ọ̑) kdor nosi vodo: žejni delavci so komaj pričakali vodonosca / ekspr. sivi oblaki vodonosci ♪
- vodonôsen -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki ima, vsebuje vodo: vodonosni oblaki / rastline črpajo vodo iz vodonosnih plasti vodnatih ♪
- vodonóša -e tudi -a m (ọ̑) knjiž. vodonosec: žejni kopači so klicali vodonošo ♪
- volontêr -ja m (ȇ) 1. knjiž. delovni prostovoljec, navadno neplačan: pomanjkanje pedagogov so reševali z volonterji; delati kot volonter 2. nekdaj neplačan pripravnik: opravljati službo volonterja / učitelj, zdravnik volonter ♪
- volontêrka -e ž (ȇ) ženska oblika od volonter: za starčka skrbi volonterka Rdečega križa ♪
- volontêrski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na volonterje ali volonterstvo: volonterski socialni delavci / volontersko delo volontêrsko prisl.: delati volontersko ♪
- volontêrstvo -a s (ȇ) 1. knjiž. delovno prostovoljstvo, navadno neplačano: pohvaliti volonterstvo mladih 2. nekdaj neplačano pripravništvo: po večletnem volonterstvu dobiti redno službo ♪
- vónj -a m (ọ̑) 1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom: navzeti se vonja; vsaka roža ima svoj vonj; zaznati vonj po dimu; kiselkast, ekspr. opojen, oster vonj; močen, prijeten, zoprn vonj; vonj akacij, žganja; vonj po parfumu, svečah; plin brez vonja // občutek, ki ga povzroča ta značilnost: še zdaj čutim, ekspr. imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih 2. redko voh: razvitost vonja; okus, vonj in drugi čuti 3. ekspr., z rodilnikom značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa: vonj domače govorice / vonj spominov, svobode ♪
- vonjálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaznavanje vonja: vonjalni organ, živec ♦ anat. vonjalne čutnice vohalne čutnice; med. vonjalna avra avra v obliki neprijetnih, čudnih vonjev; zool. vonjalna jamica vohalna jamica // nanašajoč se na oddajanje, dajanje vonja: vonjalne žleze živali ♪
- vónjati -am nedov. (ọ̑) 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati ∙ nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju ♪
- vonjàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. prijetno dišeč: vonjave snovi; sveže pokošena trava je vonjava / vonjave cigarete / vonjavi julijski dnevi ♪
- vonjáva -e ž (ȃ) hlapi navadno prijetno dišečih snovi: z vrta, po hiši se širijo vonjave; cveti privabljajo žuželke z barvami in vonjavami; vdihavati kuhinjske, prijetne vonjave // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom; vonj: kuhati zelišča, da izgubijo vonjave; parfum močne, nežne vonjave; vonjava kadila, vrtnic; vonjava po bencinu ♪
- vonjáven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vonjavo: vonjavna snov / vonjavna sluznica vohalna sluznica; vonjavne žleze živali ♪
- vonjív -a -o prid. (ȋ í) knjiž. prijetno dišeč: vonjivi cveti; vonjive jedi na mizi so že vabile; vonjivo kadilo / vonjiva toplota mleka ♪
- vonjívost -i ž (í) knjiž. lastnost, značilnost vonjivega: vonjivost cvetja; jabolka z žlahtno vonjivostjo ♪
- vónjski -a -o prid. (ọ̑) knjiž. nanašajoč se na vonj: vonjske zaznave ♦ biol. vonjske celice vohalne celice ♪
- vonljív -a -o prid. (ȋ í) knjiž. prijetno dišeč: vonljivi cveti / vonljivo milo ♪
- vpónka -e ž (ọ̑) podolgovata kovinska priprava z vzmetnim jezičkom za pripenjanje: alpinist vpenja vponke v kline; vrv v vponki; pas z vponko / plezalna vponka ♪
3.559 3.584 3.609 3.634 3.659 3.684 3.709 3.734 3.759 3.784 
