Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (3.276-3.300)


  1.      sinhrónski  -a -o prid. (ọ̑) elektr. pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem: sinhronski generator; sinhronski motor ♪
  2.      sinhrotrón  -a m (ọ̑) fiz. naprava za krožno pospeševanje gibanja elektronov in protonov ♪
  3.      sinkron  ipd. gl. sinhron ipd. ♪
  4.      sinoním  -a m (ȋ) lingv. beseda, ki ima (skoraj) enak pomen kot kaka druga beseda; sopomenka, soznačnica: tepsti, tolči, biti so sinonimi / delni sinonim; nadrejeni sinonim ● publ. japonski izdelki so že kar sinonim za kvaliteto so zelo kvalitetni ♪
  5.      sinonímen  -mna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sinonim: sinonimni izrazi; sinonimna beseda / sinonimne razlage sinonímno prisl.: sinonimno razložiti ♪
  6.      sinonímika  -e ž (í) lingv. sinonimni izrazi, sinonimi: bogastvo sinonimike // veda o sinonimih: ukvarjati se s sinonimiko ♪
  7.      sinonímnost  -i ž (ȋ) lingv. lastnost, značilnost sinonimnega: sinonimnost besede ♪
  8.      sionizem  ipd. gl. cionizem ipd. ♪
  9.      skéleton  -a m (ẹ̑) šport. nizke tekmovalne sani, na katerih se vozi leže na trebuhu: vožnja s skeletonom // športna panoga, ki goji tekmovanje na takih saneh: svetovno prvenstvo v skeletonu ♪
  10.      skióptikon  -a m (ọ́) nekdaj priprava za projiciranje pobarvanih slik, narisanih na steklo: šola ima star skioptikon ♪
  11.      sklòn  sklôna m (ȍ ó) lingv. oblika samostalniške ali pridevniške besede za posebne skladenjske vloge: samostalnik, pridevnik v prvem sklonu ednine / ujemati se v sklonu / odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika ● zastar. strmi skloni gor strma pobočja; knjiž., redko cesta zavije pod primernim sklonom nagibom, naklonom ♪
  12.      sklonílo  -a s (í) lingv. končnica, ki izraža sklon; sklonska končnica: v besedi tetama je -ama sklonilo ♪
  13.      sklonína  -e ž (í) knjiž., redko pobočje, strmina: pot drži po sklonini ♪
  14.      skloníti  sklónim dov. (ȋ ọ́) premakniti zgornji del česa navzdol, proti tlom: ko je šel skozi vrata, je sklonil glavo; skloniti hrbet; skloniti glavo h komu, nad čim / labod je sklonil vrat; ekspr. pod težo snega so smreke globoko sklonile veje upognile / skloniti glavo v pozdrav; ob žalostni novici so se glave sklonile ● zastar. kaj ga je sklonilo, da je to storil nagnilo; na ukaz je molče sklonil glavo z gibom glave navzdol izrazil soglasje; ekspr. prej ali slej boš sklonil glavo se boš uklonil, vdal skloníti se 1. premakniti glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: sklonil se je in pobral kamen; sklonil se je, da bi zavezal čevelj; skloniti se nad zemljevid; skloniti se po poleno; skloniti se skozi okno / skloniti se pod težkim bremenom upogniti se 2. zastar. vzdigniti se, vzravnati se: bolnik se je napol sklonil v postelji / skloniti se kvišku, pokonci ● knjiž. dan se je sklonil zvečerilo se je; knjiž., ekspr. nihče se ni sklonil k meni mi ni pomagal; knjiž. mrak se je sklonil na zemljo zmračilo se je; ekspr. ko se je prižgala luč, se je takoj sklonil nad knjigo začel brati, študirati sklonívši star.: vstopil je, sklonivši glavo; sklonivši se k njemu, ga je tiho vprašal sklónjen -a -o: sklonjena drža, postava; s sklonjeno glavo, star. sklonjene glave je šel po cesti; sklonjen hoditi, sedeti ♪
  15.      skloníti se  sklónem se dov. (ȋ ọ́) nar. skloniti se sklonim se: sklone se in pobere kamen ♪
  16.      sklónjenost  -i ž (ọ́) stanje sklonjenega: sklonjenost telesa ♪
  17.      sklonljív  -a -o prid. (ȋ í) lingv. ki se da sklanjati: samostalniki so sklonljive besede ♪
  18.      sklonljívost  -i ž (í) lingv. lastnost, značilnost sklonljivega: sklonljivost besede ♪
  19.      sklónski  tudi sklônski -a -o prid. (ọ̑; ȏ) nanašajoč se na sklon: sklonska napaka / sklonske končnice sklónsko tudi sklônsko prisl.: sklonsko se ujemati ♪
  20.      skokonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. 1. ki se premika v skokih: skokonoge kobilice, žabe / skokonogi jeleni 2. poskočen: takrat sem bil še skokonog ♪
  21.      skomponírati  -am dov. (ȋ) 1. ustvariti, napisati glasbeno delo, skladbo, zložiti: skomponirati opero / to popevko je skomponiral posebej zanjo // redko ustvariti, napisati umetniško delo sploh: skomponiral je več novel 2. knjiž. sestaviti, zložiti: umetnik je skomponiral spomenik iz različnih figur / skomponirati pesniško zbirko po artistični zahtevnosti skomponíran -a -o: skomponirana pesem; domiselno skomponirane telovadne vaje ♪
  22.      skônca  prisl. (ó) star. 1. od začetka, na začetku: skonca je molčal, potem se je pa le oglasil / jama je skonca tako visoka, da lahko stojiš 2. na koncu, ob koncu: bodice so skonca rdeče ♪
  23.      skônca  predl. (ó) star., z rodilnikom na koncu, ob koncu: stala sta skonca njive ♪
  24.      skôncem  predl. (ó) star., z rodilnikom na koncu, ob koncu: sestra je slonela skoncem postelje ♪
  25.      skôncema  prisl. (ō) star. na koncu: hiša ima skoncema tri okna / palica je padla skoncema na tla s koncem ♪

   3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA