Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (17.776-17.800)


  1.      zatòr  -óra in -ôra m (ȍ ọ́, ó) knjiž. zatrtje: zator mrčesa, zajedavcev / zator demonstracij, vstaje / zator strasti ♪
  2.      zatrdíti  in zatŕditi -im dov. (ȋ ŕ) izraziti kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: če ti je on to zatrdil, je gotovo res; zatrdil je, da o tem nič ne ve; zatrdil mu je, da je že vse urejeno; odločno, ekspr. sveto kaj zatrditi / zatrdil je, da se kmalu vrne / pomagal ti bom, mu je zatrdil zatŕjen -a -o: tako mu je bilo že večkrat zatrjeno ♪
  3.      zatrèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. grad. lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe: hiše so obrnjene na cesto z zatrepi; koničast zatrep / streha na zatrep dvokapna streha z zatrepoma na ožjih straneh stavbe 2. geogr. zgornji, klinasto zaključen del gorske doline: priti v zatrep; slap v zatrepu ♪
  4.      zatréti  -trèm tudi -tárem dov., zatrì zatríte; zatŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni 2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod; gospodarsko, politično zatreti koga 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti // narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti; zatreti otrokovo ustvarjalnost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj ● krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti zatŕt -a -o: zatrt človek; zatrta spolnost; zatrta čustva ∙ ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami ♪
  5.      zatrijánčiti  -im dov. (á ȃ) nar. začeti pritrkavati, potrkavati: še v mraku so možje zatrijančili / zvonovi so zatrijančili k prazniku ♪
  6.      zatrjeváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: zatrjeval je, da je vozil previdno; zatrjevali so, da ničesar ne prikrivajo; vztrajno, z gotovostjo, ekspr. sveto zatrjevati / mnogi zatrjujejo, da je kajenje škodljivo mislijo, menijo / knjiž. zakon jim zatrjuje pravico do pritožbe zagotavlja / dekleti sta pridni, je zatrjevala mati govorila zatrjujóč -a -e: opravičil se je, zatrjujoč, da se bo drugič bolj potrudil; zatrjujoče besede zatrjeván -a -o: dokazi za zatrjevana dejstva ♪
  7.      zatrobéntati  -am dov. (ẹ̑) 1. zaigrati (na) trobento: trobentači so zatrobentali // dati zvočne signale s trobento: vojak je zatrobental / preh. zatrobentati umik 2. ekspr. glasno, doneče se usekniti: zakašljal je in zatrobental 3. preh., slabš. glasno, vsiljivo reči, povedati: če le more, zatrobenta kaj o svojih uspehih ♪
  8.      zatrobíti  in zatróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo ♪
  9.      zatvórnica  -e ž (ọ̑) star. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa; zapornica: odpreti, zapreti zatvornice / vodna zatvornica // premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zatvornico na cesti / železniške zatvornice ● star. odprle so se vse nebeške zatvornice začelo je zelo, močno deževati ♪
  10.      zaudárek  -rka m (ȃ) knjiž., redko neprijeten vonj: zaudarek po znoju ♪
  11.      zaudárjati  -am nedov. (á) 1. oddajati, dajati neprijeten vonj: meso rahlo zaudarja; gnojna rana zaudarja / brezoseb.: iz ust mu neprijetno zaudarja; zaudarja po alkoholu; v sobi zaudarja po kislem 2. ekspr. imeti, kazati negativne značilnosti česa: govor je zaudarjal po demagogiji zaudarjajóč -a -e: po trohnobi zaudarjajoča klet ♪
  12.      zaújčkati  -am dov. (ȗ) s premikanjem lastnega telesa zagugati koga z namenom pokazati mu posebno naklonjenost: zaujčkati dojenčka, otroka / zaujčkati na rokah zaújčkati se ekspr. zagugati se, zazibati se: čoln se je nenadoma zaujčkal ♪
  13.      zaukázati  tudi zaukazáti -kážem dov. (á á á) star. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: zaukazal je zapreči konja; profesor je zaukazal, naj odprejo knjige; s kretnjo, pogledom zaukazati / zaukazati umik zaukázan -a -o: zaukazana je bila velika previdnost ♪
  14.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  15.      zaúpen  -pna -o prid., zaúpnejši (ū) 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz zaúpno prisl.: zaupno povedati ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  16.      zaúpnica  -e ž (ȗ) 1. ženska oblika od zaupnik: sestra je moja edina zaupnica / policijska zaupnica / delavska zaupnica 2. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku ♪
  17.      zaustáviti  -im dov. (á ȃ) za kratek čas ustaviti: jezdec je za nekaj trenutkov zaustavil konja / zaustaviti soseda na stopnišču / zaustaviti kri / zaustaviti motor, stroj / zaustaviti govornika s ploskanjem / zaustaviti delo / razvoja ni mogoče zaustaviti zaustáviti se za kratek čas se ustaviti: avtomobil se zaustavi pred glavnim vhodom / ura se je zaustavila ustavila / proizvodnja se je spet zaustavila / za nekaj dni smo se zaustavili pri sorodnikih / kritik se je zaustavil zlasti ob vsebinskih vprašanjih zaustávljen -a -o: zaustavljena vozila ♦ film. zaustavljena slika slika, ki se pri predvajanju filma zaradi dramaturškega poudarka pri umetniškem filmu ali zaradi analize pri dokumentarnem, športnem, znanstvenem filmu za daljši čas zaustavi ♪
  18.      zaustávljati  -am nedov. (á) za kratek čas ustavljati: policisti zaustavljajo avtomobile / zaustavljati mimoidoče / zaustavljati ponesrečencu kri / zaustavljati stroje / zaustavljati inflacijo zaustávljati se za kratek čas se ustavljati: zdaj je hitela, zdaj se je zaustavljala / njegov pogled se zaustavlja na obrazih prisotnih / razpravljavci so se zaustavljali ob različnih vprašanjih zaustavljajóč -a -e: pogosto se zaustavljajoč, sta se živahno pogovarjala ♪
  19.      zaúzdati  -am dov. (ȗ) nadeti, namestiti uzdo: zauzdati konja ♪
  20.      zavabíti  in zavábiti -im dov. (ȋ á) 1. redko izraziti, izreči vabilo: pojdite z nami, zavabi sosed 2. za krajši čas vzbuditi pri kom željo po obisku, stiku: gore me zavabijo / njen smehljajoči se obraz zavabi 3. v krščanskem okolju začeti vabiti: zvon zavabi k maši ♪
  21.      zavalováti  -újem dov. (á ȗ) 1. premakniti se v obliki valov: voda je močno zavalovala / trave zavalujejo v vetru / ekspr. množica je zavalovala / ekspr. lasje so ji zavalovali po hrbtu 2. ekspr. pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na licih ji je zavalovala rdečica / klic je zavaloval po zraku; brezoseb. med poslušalci je zavalovalo / z grede so zavalovali nežni vonji / jeza mu je zavalovala po žilah ∙ ekspr. srce mu je od vznemirjenja zavalovalo začelo močno biti ♪
  22.      zavalovéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. premakniti se v obliki valov: voda je zavalovela / krilo ji je zvonasto zavalovelo / ekspr. množica je nemirno zavalovela 2. ekspr. pojaviti se, oglasiti se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: zavaloveli so zvoki klavirja; brezoseb. med gledalci je zavalovelo ♪
  23.      zavaríti  -ím dov., zaváril (ȋ í) 1. z varjenjem zadelati: zavariti počeno cev; zavariti luknjo v posodi 2. zvariti: zavariti dva konca cevi zavarjèn -êna -o: zavarjene cevi, žice ♪
  24.      zavarovánje  tudi zavárovanje -a s (ȃ; á) 1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine 2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja // pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo ● pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ◊ jur. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost ♪
  25.      zavarovátelj  -a m (ȃ) zavarovalnica kot stranka zavarovalne pogodbe: zavarovatelj ladje je londonska zavarovalnica ♪

   17.651 17.676 17.701 17.726 17.751 17.776 17.801 17.826 17.851 17.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA