Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (17.459-17.483)


  1.      zakljúvati  -am in -kljújem tudi zakljuváti -kljúvam in -kljújem dov., zakljúval tudi zakljuvál (ú; á ú) 1. večkrat hitro, sunkovito seči s kljunom v kaj: kokoš zakljuje v zrnje // večkrat udariti, potolči s kljunom: v daljavi zakljuje žolna po deblu 2. brezoseb. povzročiti ostre, ponavljajoče se bolečine: v glavi mi je zakljuvalo 3. ekspr. povzročiti neugoden, ponavljajoč se duševni občutek: v duši mu je zakljuval dvom, nemir / brezoseb. nič mi ni rekla, je zakljuvalo v njem ♪
  2.      zaklokotáti  -ám in -óčem dov. (á ȃ, ọ́) nav. ekspr. dati kratke, votle glasove, navadno pri prehodu vode čez kako oviro: potok zaklokota; v kotanjah zaklokota voda / voda je zaklokotala po tleh klokotaje stekla; vino je zaklokotalo po grlu / brezoseb. v loncu je kmalu zaklokotalo // dati temu podobne glasove: v daljavi je zaklokotal mitraljez / srce ji je zaklokotalo od razburjenja ♪
  3.      zaklópen  -pna -o prid. (ọ̑) knjiž. sklopen: zaklopna miza, postelja ● zastar. zaklopni nož zaklepni nož; star. zaklopna vrata pri svinjaku loputna vrata ◊ agr. zaklopno gnezdo gnezdo za kontrolo izvora znesenega jajca z vratci, ki se po prihodu kokoši zaprejo; tisk. zaklopni tiskarski stroj tiskarski stroj za tiskanje tiskovin manjšega formata, pri katerem se tiskalo in stavek zapreta ♪
  4.      zaklópka  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. ventil: odpreti zaklopko / varnostna zaklopka 2. knjiž. loputa: zapreti linico z zaklopko; medeninasta zaklopka // pokrov: dati na posodo zaklopko 3. anat. zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni smeri: operirati zaklopke / aortna, srčna zaklopka ● knjiž. zaklopka pri puški zaklep ◊ muz. vsaka od priprav, zlasti pri pihalih, iz vzvoda in pokrovčka za odpiranje in zapiranje luknjic, da se spreminja višina tona; obrt. poklopec, ki se zapenja z gumbom ali pritiskačem; zool. polž s sploščeno ali stožčasto hišico, ki živi v stoječih ali počasi tekočih vodah, Valvata ♪
  5.      zaklópnica  -e ž (ọ̑) knjiž. 1. nav. mn. naoknica, oknica: skozi priprte zaklopnice je sijalo sonce 2. zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni smeri; zaklopka: delovanje zaklopnice / srčna zaklopnica ● zastar. lino pokriva zaklopnica loputa; knjiž. priviti zaklopnico ventil; zastar. medeninasta zaklopnica pri knjigi zapona; zastar. vzeti cigareto iz zaklopnice cigaretne doze; zastar. konj z zaklopnicami s plašnicami ♪
  6.      zaklopotáti  -ám in -óčem dov. (á ȃ, ọ́) 1. nav. ekspr. slišno, odsekano udariti ob tla: po tlaku so zaklopotale cokle / konjska kopita zaklopotajo zapeketajo // dati odsekane, navadno enakomerne glasove: štorklje so zaklopotale in odletele / v daljavi zaklopotajo strojnice / srce mu zaklopota močneje zabije 2. slabš., redko reči, povedati: škoda, je zaklopotala soseda ♪
  7.      zakobáliti  -im dov. (ā ȃ) redko okobal zajahati: zakobaliti konja zakobáliti se ekspr. nerodno, okorno priti na kaj: zakobaliti se na voz ♪
  8.      zakopáti  -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah zakopáti se 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji ∙ ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  9.      zakopítati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. večkrat udariti s (konjskim) kopitom: konj vzdigne uhlje in zakopita; pren., ekspr. nasprotniki so zakopitali po njem 2. ekspr. udarjajoč s (konjskimi) kopiti iti, se premakniti: konji zakopitajo proti reki / jezdeci zakopitajo skozi vas ♪
  10.      zakopitljáti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. nekoliko zakopitati: konja zakopitljata in potegneta / iz vrta zakopitlja osel 2. s kratkimi udarci nog ob tla zaplesati: plesalca zakopitljata v fokstrotu ● ekspr. srce mu od veselja zakopitlja močneje zabije ♪
  11.      zakoráčiti  -im dov. (á ȃ) 1. ekspr. iti, stopiti s širokimi, lenobnimi koraki: zakoračiti med žito, v morje; zakoračiti za sosedom / zakoračiti za nekaj metrov dalje // iti, stopiti sploh: hitro zakoračiti proti vasi ∙ ekspr. zakoračil je v štirideseto leto pred kratkim je bil star devetintrideset let 2. preh., knjiž. stopiti tako, da pride kdo ali kaj med noge: zakoračiti ležečega / zakoračiti konja zajahati // zaskočiti: pes zakorači psico ♪
  12.      zakóten  -tna -o prid., zakótnejši (ọ̑) 1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika 2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec ◊ jur. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje ♪
  13.      zakovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zakovati: zakovanje okovov / zakovanje konja ♪
  14.      zakováti  -kújem dov., zakovál (á ú) 1. s kovanjem narediti a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata ♦ teh. zakovati kovico b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi // nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo 2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila 3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina 4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja ● ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig zakován -a -o: konj šepa, ker je zakovan; v led zakovana reka ∙ v konico zakovan drog s kovanjem oblikovan ♪
  15.      zakóvičar  -ja m (ọ̑) teh. kdor koviči: delo zakovičarja / zakovičarji jeklenih konstrukcij ♪
  16.      zakràj  -ája m (ȁ á) zastar. skrajni, najbolj oddaljen kraj, konec: ljudje v pokrajinskem zakraju / poriniti seno do zakraja; živalca se stiska v zakraj prostora ♪
  17.      zakramènt  -ênta m (ȅ é) rel. od Kristusa postavljeno sveto znamenje, ki človeka posvečuje, mu podeljuje božjo milost: deliti, prejeti zakramente; krst, zakon, mašniško posvečenje in drugi zakramenti / zakrament (bolniškega) maziljenja; zakrament sprave; zakrament svetega rešnjega telesa; zakramenti za umirajoče zakrament sprave, zakrament svetega rešnjega telesa in zakrament (bolniškega) maziljenja // v zvezi najsvetejši zakrament posvečena hostija, sveto rešnje telo: mašnik z najsvetejšim zakramentom v roki ♪
  18.      zakreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) star. zaviti, skreniti: konj, voz zakrene proti vasi; zakreniti na desno / zakreniti za ovinek / blizu hrasta (se) pot zakrene / zakreniti h komu na obisk ● star. zakreniti krmilo obrniti; star. zakreniti pogovor drugam začeti se pogovarjati o čem drugem; star. zakreniti vozilo obrniti, preusmeriti; star. marsikdo zakrene s prave poti začne delati, živeti nepravilno, moralno oporečno zakrénjen -a -o: postrani zakrenjen voz ♪
  19.      zakresáti  -kréšem dov., zakrêši zakrešíte; zakrêsal (á ẹ́) udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: zakresal je kamen in kresilna goba se je vžgala / železje zakreše po steni, da zasmrdi po ognju ● star. v njem zakreše jeza postane jezen; zastar. zakresati star papir zažgati; star. dogodek mu zakreše nove pomisleke vzbudi; star. rad zakreše kako šaljivo reče, pove zakresáti se 1. nastati zaradi udarca česa ob kaj trdega, tako da pride do trenja: pod čevlji se zakrešejo iskre 2. ekspr. močno se zaiskriti, se zasvetiti: zakresati se v soncu / oči se zakrešejo ∙ ekspr. v očeh se mu je zakresalo upanje je bilo videti, da je začel upati ♪
  20.      zakričáti  -ím dov. (á í) 1. spregovoriti z močnim, rezkim glasom: lažeš, je zakričal; jezno zakričati / zakričati komu v uho: Kam greš; zakričal je po stopnicah, naj pridejo gor / ekspr. zakričati na ves glas zelo / ekspr. zakričati krivico v svet // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zakričati na koga; zakričati nad otrokom 2. dati neartikuliran, rezek glas: zakričati od bolečine, strahu; ob vsakem udarcu zakriči // ekspr. dati neprijeten, rezek glas: spet zakričijo vrata; nad vrati zakriči zvonec 3. ekspr. pojaviti se, pokazati se zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: na oglu zakriči rdeč plakat ♪
  21.      zakrílce  -a s (ȋ) aer. del na zadnjem robu krila ob trupu letala, ki z odklonom navzdol omogoča manjšo hitrost pri vzletu in pristanku: spustiti zakrilca; predkrilce in zakrilce ♪
  22.      zakríliti  -im dov. (í ȋ) s končinami narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol: petelin zakrili in zakikirika / ugotavljati, kolikokrat na sekundo žuželka zakrili / zakriliti s krili // z rokami vstran od telesa narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol: od jeze, veselja zakriliti / zadeti vojak je zakrilil in padel / zakriliti z rokami // narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol: roke zakrilijo po zraku / roka mu zakrili v jezni kretnji ● ekspr. ptica zakrili pod nebo zleti ♪
  23.      zakríti  -kríjem dov., zakrìl tudi zakríl (í ȋ) 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, narediti a) nevidno: z dlanjo zakriti del slike; zakriti vhod z omaro; zakriti si obraz s tančico / zakriti obraz v blazino skriti b) za kaj nedostopno: govornik je z dlanjo zakril mikrofon in najbližje stoječemu nekaj šepnil; zaradi prahu, smradu si zakriti nos in usta z robcem / zaradi mraza zakriti rože z vrečami pokriti // s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da postane kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: lasje ji zakrijejo obraz; avtomobil za trenutek zakrije pešca; oblak zakrije sonce / lava je zakrila obe mesti; znova so ga zakrili morski valovi // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakrije polje, zemljo 2. narediti, da kdo česa, kar pride glede na pozornost za kaj drugega, ne more a) opaziti: zakriti zadrego z vzklikom; zakriti umik b) izvedeti, odkriti: zakriti komu nesrečo, resnico / ekspr. to doživetje je zakrilo spomin nanj zakríti se star. skriti se: veverica se zakrije v rogovili / zakriti se komu zakrít -a -o: ženske z zakritimi obrazi; zakrit posmeh; od dreves, z drevesi zakrito poslopje ♪
  24.      zakrítje  -a s (ȋ) glagolnik od zakriti: zakritje nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom / zakritje napake // zastar. kritje, zaklon: poiskati si zakritje za kamnom ♪
  25.      zakrívati  -am nedov. (í) 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, delati a) nevidno: z zaveso zakrivati vhod; z rokami si zakriva obraz in joka / s prtljago zakrivati komu pogled na reko / zakrivati obraz v blazino skrivati b) za kaj nedostopno: zaradi smradu zakrivati nos, usta z robcem / zakrivati si oči pred bleščečo svetlobo // s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da je kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: ruta ji zakriva čelo; oblaki zakrivajo sonce / ohlapna obleka zakriva njeno nosečnost; hiša nam zakriva razgled / kaj zakriva globina reke skriva // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, delati, povzročati, da je kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakriva pokrajino 2. delati, da kdo česa, kar prihaja glede na pozornost za kaj drugega, ne more a) opaziti: z norčevanjem zakrivati nejevoljo b) izvedeti, odkriti: zakrivati komu namero, resnično stanje / članek ne zakriva, da je stanje težko / zakrivati prekupčevalca skrivati ● ekspr. bučne orgle zakrivajo pevca delajo, povzročajo, da ga ni (dovolj) slišati; ekspr. dosti znancev že zakriva zemlja je že mrtvih (in pokopanih); ekspr. zakrivati si oči pred resnico ne hoteti spoznati, priznati jo zakriváje: zakrivaje si obraz jokati zakrivajóč -a -e: iti mimo, zakrivajoč si obraz ♪

   17.334 17.359 17.384 17.409 17.434 17.459 17.484 17.509 17.534 17.559  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA