Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (16.484-16.508)


  1.      usopíti  -ím dov., usópil (ȋ í) star. upehati, zasopsti: usopiti konja s hitrim tekom / strma pot ga je usopila / tako se je usopil, da se je moral prijeti za ograjo usopljèn -êna -o: pritekel je ves usopljen in poten ♪
  2.      uspávati  -am nedov. (ā) 1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali 2. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde uspavajóč -a -e: uspavajoč glas, vonj; zrak je bil topel, uspavajoč; prisl.: tablete delujejo uspavajoče; uspavajoče govoriti uspávan -a -o: uspavan od enakomernega ropota ♪
  3.      uspèh  tudi uspéh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi, pričakuje: uspeh ga je opogumil; veseliti se uspeha; želeti komu uspeh; dvomiti o uspehu, pog. v uspeh česa / truditi se brez uspeha / uspeh režiserja; uspeh v poklicu / uspeh filma, knjige, predstave / pri vzgoji nima uspeha ni uspešen 2. pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja: prvi poskus ni prinesel, ekspr. rodil uspeha; pri svojem delu je dosegel velike, zadovoljive uspehe; finančni, gospodarski uspehi; uspehi domačih raziskovalcev // kar doseže učenec s svojim delom, prizadevanjem v šoli: dokument o učenčevem uspehu / šolski uspeh ● ekspr. pri ženskah je imel uspeh znal si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; vznes. njegovo delo je bilo kronano z uspehom se je uspešno končalo ◊ šol. odlični uspeh; nezadostni učni uspeh ♪
  4.      uspéšen  -šna -o prid., uspéšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki daje take rezultate, kot se želi, pričakuje: uspešno poslovanje / uspešno pogajanje / finančno uspešen film ki prinaša dobiček; to leto je bilo za nas zelo uspešno // ki pri svojem delu dosega take rezultate, kot se želi, pričakuje: uspešen gospodarstvenik, politik; uspešen učenec / nogometno moštvo je uspešno / pri delu ni uspešen; biti uspešen v poklicu 2. s katerim se dosega, kar se želi, pričakuje: uspešna metoda zdravljenja; uspešno sredstvo, zdravilo 3. ki poteka tako, kot se želi, pričakuje: uspešna izstrelitev rakete; uspešno zdravljenje 4. ki dosega ugoden sprejem pri porabnikih, občinstvu: uspešen izdelek; uspešna knjiga, predstava uspéšno prisl.: uspešno delovati, se uveljavljati; uspešno končati šolanje, študij; uspešno opraviti nalogo; lahko bi uspešneje tekmovali ♪
  5.      uspéšnica  -e ž (ẹ̑) v določenem času najbolj uspelo delo, navadno literarno: gledališka, odrska uspešnica; avtor uspešnic; film je uspešnica / ekspr. ti modeli otroške konfekcije so uspešnica // najbolj kupovana knjiga: prebirati uspešnice / uspešnica leta ♪
  6.      usposábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposabljati delavce; usposabljati se ob delu / usposabljati koga za mehanika; poklicno, vojaško usposabljati // delati, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposabljati duševno, telesno prizadete za normalno življenje / s treniranjem usposabljati konje za premagovanje večjih naporov 2. publ. delati, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: delavci usposabljajo vodovodno napeljavo / usposabljati hišo za bivanje ● publ. noge in rep usposabljajo vidro za plavanje ji omogočajo plavanje usposabljajóč -a -e: za poklic se usposabljajoči učenci ♪
  7.      usranè  -éta s (ȅ ẹ́) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: to usrane si še spregovoriti ni upalo; on je navadno usrane // nepomemben, ničvreden človek: tako usrane, pa se repenči ♪
  8.      usredíniti  -im dov. (í ȋ) knjiž. osredotočiti: vse moči je usredinil v to delo / njihovo upanje se je usredinilo na novi zakon usredínjen -a -o: vsa njegova čustva so bila usredinjena nanjo ♪
  9.      ústa  úst s mn. (ú ū) 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih / usta podzemne železnice vhod, izhod / okrogla usta kitare zvočnica ● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno ◊ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak ♪
  10.      ustanóva  -e ž (ọ̑) 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti: ta ustanova je finančno samostojna; upravljati, voditi ustanovo; dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova; zdravstvena ustanova; ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok 2. jur. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo; družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi 3. nekdaj premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na razpolago: dobiti štipendijo iz ustanove; ustanova za podpiranje vdov in sirot / Knafljeva ustanova ∙ zastar. razpisati dijaške ustanove štipendije 4. zastar. ustanovitev: ustanova države ◊ jur. javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; pravna ustanova skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj ♪
  11.      ustanóven  -vna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na ustanovitev: ustanovni govor / ustanovni kongres; ustanovni občni zbor društva / ustanovni član kdor plača ustanovnino ♦ ekon. ustanovna glavnica glavnica, s katero se gospodarska organizacija ustanovi; polit. ustanovna listina Organizacije združenih narodov temeljna določila o ciljih, načelih, ustroju in delovanju Organizacije združenih narodov; rel. ustanovna maša nekdaj maša, za katero prejme duhovnik štipendij iz prispevkov ustanov ♪
  12.      ustáva 1 -e ž (ȃ) temeljni zakon države: izdati, razglasiti, spremeniti ustavo; členi ustave; dopolnila k ustavi; skladnost zakonov z ustavo / republiška, zvezna ustava; pren. ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve ♦ jur. ustava najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države; zgod. oktroirana ustava ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander; vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921 ♪
  13.      ustáven  -vna -o prid. (á) nanašajoč se na ustavo, zakon: ustavne spremembe; ustavno dopolnilo / ustavne pravice; ustavna ureditev / ustavna država / ustavni spor spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah; ustavni zakon zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; ustavna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava; ustavno pravo pravo, nanašajoče se na ustavo; ustavno sodišče sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo ♪
  14.      ustáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se ◊ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad ustáviti se 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena ♪
  15.      ustavljáč  -a m (á) 1. kdor koga ali kaj ustavlja: nasilni, predrzni ustavljači avtomobilov na cestah 2. priprava za ustavljanje česa premikajočega se v določeni legi: namestiti ustavljač; ustavljač koluta / okenski ustavljač; ustavljač za vrata ◊ lov. ustavljač lovski pes, ki bežečo, zlasti ranjeno divjad ustavlja, ustavi; mont. voziček z ustavljačem z mačkom ♪
  16.      ustávljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / miličniki so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče // delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze 2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne 3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak 4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / miličniki so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga ustávljati se 1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom // prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja 2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati // prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom 3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja 4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih 6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja 7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje ● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej ustavljáje: ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh ustavljajóč -a -e: stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile ♪
  17.      ustávnopráven  -vna -o prid. (á-ā) nanašajoč se na ustavno pravo: ustavnopravni akti; ustavnopravna teorija / ustavnopravna osnova zakona ♪
  18.      ustávnost  -i ž (á) 1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona ♦ jur. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti 2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti ♪
  19.      ústen  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na usta: ustna kotička; ustne in obrazne mišice / ustna odprtina, votlina / ustne bolezni; ustna higiena / ustna voda tekočina za izpiranje ust // ki je izrečen, nenapisan: ustni odgovor, ukaz; ustna anketa, izjava, ponudba; ustno in pisno izražanje; ustno poročilo / ustni izpit izpit, pri katerem so odgovori ustni; ustno računanje računanje na pamet; ustno izročilo ● ustni časopis prireditev, sestanek, na katerem se razpravlja o določenih vprašanjih ◊ lingv. ustni glas; med. ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih ústno prisl.: povedati ustno; vse mu bo ustno razložil; elipt. več pa ustno ♪
  20.      ústje  -a s (ū) 1. kraj, kjer se reka izliva v drugo reko, morje: pripluti do ustja; lijakasto, široko ustje / ustje reke 2. začetni ali končni del česa votlega, podolgovatega: ustje cevi, posode, steklenice; ustje dimnika, predora; ustje peči / ustje vulkanskega žrela // začetni del česa podolgovatega sploh: ustje ceste, doline ♦ anat. maternično ustje; teh. škarjasto ustje ustje silokombajna z dvema sestavoma dovajalnih verig ♪
  21.      ústnica  -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica ∙ ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih ◊ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice ♪
  22.      ústnik  -a m (ȗ) priprava cevkaste oblike, v katero se da cigareta, cigara: vtakniti cigareto v ustnik; jantaren, lesen ustnik / ustnik pipe; ustnik za cigarete // temu podoben nastavek: ustnik balona, cevi ♦ muz. del pihala ali trobila, ki ga izvajalec drži med ustnicami ali ga naslanja nanje ♪
  23.      ustopíti se  in ustópiti se -im se dov. (ȋ ọ́ ọ̑) postaviti se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: ustopil se je sredi sobe, k vratom, v krog; ustopiti se pred koga / nikamor ne greš, se je široko ustopil predenj // neprimerno, neprevidno stopiti: konj se je ustopil in klecnil ustopíti in ustópiti zastar. odstopiti: ustopiti od svojih načel / ustopil mu je svojo dediščino ♪
  24.      ustváriti  -im dov. (á ā) 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov // narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend // uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti ● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase ustváriti si na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo ustvárjen -a -o 1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje 2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega ♪
  25.      ustvárjati  -am nedov. (á) 1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe ∙ publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo // delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik // uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like 3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino 4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti ustvárjati si na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu ustvarjajóč -a -e: ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje ♪

   16.359 16.384 16.409 16.434 16.459 16.484 16.509 16.534 16.559 16.584  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA