Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (15.409-15.433)


  1.      šántavost  -i ž (á) slabš. šepavost: oponesel mu je šantavost ♪
  2.      šárec 1 -rca m (ȃ) konj z belimi lisami: zajahati šarca ♪
  3.      šárg  -a m (ȃ) zool. manjša morska riba s temnimi prečnimi progami po bokih, Sargus rondeletti ♪
  4.      šarívec  -vca m (ȋ) lov. pes, ki išče divjad po gošči, grmovju: goniči, jamarji in šarivci ♪
  5.      šártka  -e ž (ȃ) nar. primorsko vsaka od vrvi, ki varujejo jambor, da se ne prevrne, zlomi; pripona ♪
  6.      šárža  -e ž (ȃ) 1. zastar. stopnja na hierarhični lestvici v vojski in podobnih organizacijah; čin: dobiti, imeti šaržo; podoficirska šarža ∙ zastar. ta stanovanja so bila le za šarže za oficirje, podoficirje 2. metal. količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; vložek: pripraviti šaržo; šarža jekla; velikost šarže // talina iz tega materiala: izpustiti šaržo // taljenje tega materiala: končali so prvo šaržo 3. žarg., gled. stranska, manj pomembna vloga: naštudirati, odigrati šaržo // igralec, ki ima tako vlogo: ne igra večjih vlog, je le šarža ♪
  7.      šatírati  -am nedov. in dov. (ȋ) žarg. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove dosegati plastičen videz predmeta; senčiti: šatirati neosvetljene ploskve ♪
  8.      šatráj  -a m (ȃ) začimbna rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti; šetraj: lovor, majaron in šatraj ♪
  9.      ščebetáti  -ám tudi -éčem [tudi čǝb] nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: lastovke ščebetajo; na strehah so ščebetali vrabci; ob nevihti sinice nemirno ščebetajo / otročiček že ščebeta 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ženske so ščebetale o tem, kar se je zgodilo ščebetáje: lastovke so ščebetaje obletavale zvonik; otroci so se vračali domov, veselo ščebetaje ščebetajóč -a -e: ščebetajoče sinice na vrtu ♪
  10.      ščegetáti  -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
  11.      ščegetàv  -áva -o [čǝg in čeg] prid. (ȁ á) dražljiv: ščegetav vonj po pečenki / njegov ščegetavi smeh ♪
  12.      ščegetljív  -a -o [čǝg in čeg] prid. (ȋ í) 1. občutljiv za ščegetanje: ščegetljiva koža; ščegetljiva mesta na telesu / bolnik je bil ščegetljiv; ščegetljiva kobila 2. dražljiv: ščegetljiv vonj po čebuli / ščegetljiva zgodba ščegetljívo prisl.: ščegetljivo se smejati ♪
  13.      ščeméti  -ím [čǝm tudi čem] nedov., ščemì tudi ščêmi (ẹ́ í) povzročati zlasti v očeh rahlo bolečino, ki sili k drgnjenju: dim, premočna svetloba me ščemi / luč, sonce ščemi v oči / nos ga ščemi; z alkoholom razkužena rana jo je ščemela; od vetra me ščemi po obrazu; brezoseb. v grlu ga ščemi ščemèč -éča -e: ščemeč dim; ščemeče solze ♪
  14.      ščèp  -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čǝp] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀; ȅ é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj ♪
  15.      ščepèc  -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čǝp] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀; é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče ● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno ♪
  16.      ščepériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) postavljati v pokončen, štrleč položaj: ptice so ščeperile perje / fant je ščeperil obrvi mrščil // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: pav ščeperi rep ščepériti se 1. dobivati pokončno, štrleče perje: škorec se je ščeperil 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: po gredah se je ščeperil osat / pod nosom se mu ščeperijo brki; pren. v njenem srcu se ščeperi sovraštvo 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: ščeperi se z novo obleko / celo ščeperi se s svojim izdajstvom baha 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se ščeperiš, doma si pa ne upaš nič reči / za mizo se je ščeperil moj znanec ščeperèč -éča -e: vrabec je čivkal, ščepereč repek ♪
  17.      ščét  -í ž, daj., mest. ed. ščéti in ščêti (ẹ̑) star. krtača: čistiti sod s ščetjo / ščet iz konjske žime, jeklene žice ∙ star. ostriči se na ščet na krtačo; star. lasje mu stojijo kot ščet pokonci; star. dlaka, naježena kot ščet zelo ♪
  18.      ščetíca  -e ž (í) star. ščetka: očistiti s ščetico / ščetica za zobe / sirkova ščetica sirkova krtača ● zastar. risal je s ščetico s čopičem ◊ bot. divja ščetica rastlina z vijoličastimi cveti v socvetju in listi, ki so po robu goli ali bodičasti, Dipsacus fullonum ♪
  19.      ščetína  -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri prašiču: odstranjevati, strgati ščetine; poraščen z gostimi ščetinami; njegovi lasje so trdi kot ščetine / ekspr. teh nekaj ščetin še ni brada kocin / krtača, zobna ščetka iz naravnih ščetin // kar je tej dlaki podobno: perlonske ščetine omela; čopič iz umetnih ščetin ◊ gozd. ščetina zatrgani del pri štoru, pri tramu; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo ♪
  20.      ščetíniti  -im nedov. (í ȋ) postavljati v položaj, kot so bodice pri ježu: pes ščetini dlako in laja; sokol je ščetinil perje okoli vratu / ekspr. gubančil je čelo in ščetinil brke mrščil ∙ ekspr. od jeze so se mu ščetinili brki zelo se je jezil; ekspr. nad čelom so se mu ščetinili lasje je imel zelo kratke, pokonci stoječe lase ♪
  21.      ščétka  -e ž (ẹ̑) manjša priprava za čiščenje in gladenje iz šopov ščetin, žic, vstavljenih v lesen, plastičen hrbet: očistiti s ščetko; mehka, trda ščetka / zobna ščetka; ščetka za nohte / sesalec s ščetkami za čiščenje knjig, sten // krtača: loščilna, žična ščetka; ščetka za odstranjevanje blata ● ekspr. v ščetko pristriženi brki zelo na kratko, tako da stojijo pokonci ◊ čeb. prvi členek stopalca zadnjih nog z dlačicami, s katerimi čisti čebela s telesa cvetni prah; elektr. prevodnik, ki vzdržuje električno zvezo med nepremičnimi in gibljivimi deli stroja, aparata; lov. šop temnejše, grobe dlake na zunanji strani zadnjih nog srnjadi ♪
  22.      ščipálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. zastar. ščipalnik: z nosu mu je padel ščipalec 2. nav. mn., zool. pajkovci s kratkim glavoprsjem in dolgim, členastim zadkom s strupnico na zadnjem členu, Scorpiones: ščipalci, pajki in pršice / navadni ščipalec ♪
  23.      ščípati  -am tudi -ljem nedov., tudi ščipála (í) 1. s stiskanjem manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročati bolečino: ščipal ga je, da bi ga zbudil; otroci so se ščipali / ščipal jo je v prst, roko 2. s stiskanjem s konci (prvih treh) prstov, s kako ostro pripravo a) krajšati, zmanjševati: ščipati pujskom parklje, zobe; ščipati si nohte b) odstranjevati: ščipati poganjke 3. ekspr. povzročati sunkovite bolečine: v levi nogi ga je ščipal revmatizem / lakota jo ščipa v želodcu // brezoseb. imeti take bolečine, navadno v trebuhu: otroka spet ščipa / ščipa ga po trebuhu, v črevesju 4. ekspr. povzročati neprijeten, pekoč občutek: dim jih je ščipal v oči / mraz je ščipal v lica, obraz ● ekspr. ne ve, kaj jo ščipa, da je tako nerazpoložena vznemirja, muči; v vlaku je sprevodnik ščipal vozne listke, vozovnice luknjal in jih s tem delal neveljavne za drugo vožnjo ščipajóč -a -e: ščipajoč odvečne poganjke, je poškodoval steblo; ostro ščipajoč mraz ♪
  24.      ščipljáj  -a m (ȃ) stisk manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov, s katerim se povzroča bolečina: začutila je njegov ščipljaj ♪
  25.      ščít  -a m (ȋ) 1. nekdaj nekoliko izbočena ploščata priprava, ki se v boju drži v roki, da ščiti človeka pred udarci, vbodi: nasprotnik je udarjal po ščitu; kovinski, lesen ščit; okrogel, ovalen ščit; kopje in ščit; postavil se je predenj kot ščit / bojni ščit; pren., ekspr. prijatelja je uporabila za svoj ščit 2. ploskev v obliki ščita, na kateri je naslikan, vdelan simbolični znak, navadno grb: grbovni ščit; ščit z grbom celjskih grofov / mrliški ščit plošča z grbom in podatki o umrlem 3. priprava, del priprave, ki kaj ščiti; ščitnik: pritrditi ščit; celuloiden, plastičen ščit; ščit za vrata / redko: dati knjigo v ščit v ščitni ovitek; kapa s ščitom s ščitkom 4. knjiž. napisna plošča, tabla: na posebnem ščitu je bilo napisano ime firme / reklamni ščiti ● zastar. kot nezakonska mati je bila brez ščita in varstva brez zaščite; publ. publika je pisatelja dvignila visoko na svoj ščit postavila ga je za svojega idejnega voditelja in zaščitnika; vznes. vrni se iz boja s ščitom ali na njem zmagaj ali umri v boju ◊ geol. ščit najstarejši geološko nespremenjeni del celine; teh. toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; varilni ščit priprava, ki ščiti obraz pri obločnem varjenju; zool. ščit del zunanjega ogrodja nekaterih živali ♪

   15.284 15.309 15.334 15.359 15.384 15.409 15.434 15.459 15.484 15.509  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA