Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (14.609-14.633)


  1.      slegúr  -ja m (ú) zool. ptica pevka z rdeče rjavim repom, ki živi v skalnatih predelih, Monticola saxatilis ♪
  2.      sleng  tudi slang -a [sléng tudi slêng] m (ẹ̑; ȇ) lingv. posebna govorica kake skupine ljudi, zlasti mladine, za katero je značilna uporaba novih besed, pomenov: družinski, mladinski sleng; žargon in sleng / govoriti sleng ♪
  3.      slép  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) 1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od joka // ekspr., navadno v povedni rabi ki ne opazi, dojame česa: bil je tako slep, da ni videl njenih napak / biti slep za lepote narave; včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe 2. ekspr. ki ne more razsodno misliti, presojati: od jeze, strasti slep človek; kako sem bila slepa, da sem ti verjela // ki povzroči, da kdo ne ravna razsodno, premišljeno: slepa jeza; storiti kaj iz slepe ljubosumnosti; do tujcev so čutili slepo sovraštvo 3. ekspr. ki zaradi čustvenega odnosa do koga ni kritičen, samostojen: slepi občudovalci, oboževalci; slepi privrženci stranke / slepa pokorščina; slepo posnemanje popolnoma nekritično; slepo zaupanje brez premisleka 4. ekspr. nenačrten, naključen: slepa igra neznanih sil // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika: narediti kaj po slepem nagonu; tega ne moremo prepustiti slepemu naključju 5. ki ne opravlja svoje funkcije: slepi žep; slepa vrata / slepa bomba bomba, ki ne eksplodira 6. ki ima izhod samo na enem koncu: slepi tir; slepa ulica / loviti ribe v slepem rokavu reke ● slepi potnik potnik, ki nima voznega listka; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; svetlobni napis na slepem zidu zidu brez oken, odprtin; žarg. žaromet je še vedno slep ne sveti; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; ekspr. delal se je slepega in je ni pozdravil kot da je ni videl, opazil; kot da je ne pozna, ni poznal; ekspr. kupiti za slepo ceno poceni; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; ekspr. izbirati na slepo srečo naključno, nenačrtno; slepa ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja; ekspr. prišli, zabredli smo v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda; nestrok. slepo letenje instrumentalno letenje; ekspr. slepo ogledalo motno, počrnelo; slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost; slepo strojepisje desetprstni sistem tipkanja, pri katerem strojepisec ne gleda na tipke; ekspr. v mraku sem popolnoma slepa slabo vidim; ljubezen je slepa zaljubljen človek ne ravna premišljeno, preudarno; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči ◊ agr. slepi sir sir, ki nima lukenj; slepo oko ne popolnoma razvito oko, ki odžene le v posebnih pogojih; anat. slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; arhit. slepo okno okno, ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; etn. loviti slepe miši otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge; gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke; geogr. slepa dolina kraška dolina, ki se ob ponikvi končuje s strmimi bregovi; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; slepi podboj podboj iz neobdelanega lesa, ki omogoča suho montažo vrat, oken; kem. slepi poskus poskus, narejen brez glavne sestavine, da se ugotovi popoln učinek stranskih sestavin; les. slepi furnir furnir za podlago plemenitemu furnirju; slepa grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; med. barvno slep nesposoben za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; mont. slepi jašek jašek, ki ne sega do površja; slepa proga proga, povezana z drugimi progami samo na enem koncu; obrt. slepi ris ozek, gost, v platneni vezavi klekljan trak, ki v vijugi poteka skozi vso idrijsko čipko; strojn. slepa matica matica, ki je na eni strani zaprta; šah. slepa partija partija, ki jo igralec igra na pamet, brez šahovnice in figur; teh. slepa luknja luknja, ki ne sega skozi kaj; tisk. slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; slepo gradivo gradivo med črkami, vrsticami, ki se pri tiskanju ne odtisne; um. slepi okvir okvir, na katerega se napne platno pri slikanju; voj. slepi naboj naboj s plastično ali leseno kroglo; zool. slepo kuže pod zemljo živeči, miši podoben glodavec z zakrnelimi očmi, brez uhljev in repa, Spalax leucodon slépo prisl.: cesta se konča slepo; slepo verjeti; slepo oboževana stvar slépi -a -o sam.: slepi si pri hoji pomaga s palico; dom slepih; spremljevalec, vodnik slepih; pisava za slepe; na slepo greva kar na slepo, bova že prišla do koče ne da bi poznala pot; ne da bi vprašala zanjo; kršilce so tokrat iskali tudi na slepo; streljati, udarjati na slepo ne da bi pomeril; njegove oči strmijo v slepo nepremično predse, brez določenega namena; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi ♪
  4.      slepárstvo  -a s (ȃ) ekspr. 1. lastnost sleparskega človeka: končno je spoznal sleparstvo teh ljudi 2. sleparjenje: bil je obsojen zaradi sleparstva ♪
  5.      slepílka  -e [lk in u̯k] ž (ȋ) knjiž. 1. ženska, ki koga slepi, zaslepljuje: bila je nevarna slepilka 2. nav. mn. priprava, ki zlasti konjem od strani zaslanja oči, da se ne plašijo; plašnica: nadeti konju slepilke ♪
  6.      slepíti  -ím nedov., slépi (ȋ í) 1. s svojo svetlobo povzročati, da kdo (skoraj) ne vidi: z roko si je pokrila oči, ker jo je slepila luč; žarometi nas slepijo / bliski so slepili oči; močna svetloba slepi / solze so jo slepile 2. ekspr. povzročati, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza, strast ga slepi; prevelika ljubezen do otrok mater slepi 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: mene ne boš slepil; slepila sta se, da hčerina bolezen ni nevarna / ni se slepil, da bo obljubljeno z lahkoto uresničil / slepiti koga s prijaznimi besedami ● knjiž. megla slepi cestne svetilke zaradi megle slabo svetijo; star. znala je slepiti fante pridobivati si njihovo ljubezensko naklonjenost slepèč -éča -e: slepeč se, da ni več bolan, se je nehal zdraviti; slepeči žarki; slepeča svetloba; prisl.: slepeče se je zabliskalo; slepeče bel sneg ♪
  7.      sleporíl  -a [tudi iu̯] m (ȋ) nav. mn., zool. črvom podobne breznoge, skoraj slepe tropske dvoživke, Gymnophiona ♪
  8.      slepóst  tudi slépost -i ž (ọ̑; ẹ́) lastnost, stanje slepega: zaradi sleposti je postal telefonist; prirojena slepost / ekspr. iz njega govorita ljubosumnost in slepost / ekspr. v svoji sleposti ni spregledal njihovih slabih namenov ♪
  9.      slíka  -e ž (ȋ) 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu // delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike // upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah ● ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati ◊ film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu ♪
  10.      slíkanica  -e ž (ȋ) otroška knjiga s slikami brez besedila ali s kratkim besedilom, navadno v verzih: otrok rad gleda slikanice; lepa slikanica; slikanica z živalmi / (raztegljive) kartonske slikanice ♪
  11.      slíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od slikati: slikanje portretov; potrebščine za slikanje; risanje in slikanje / ukvarjati se s slikanjem / fotografski aparat je pripravljen za slikanje; slikanje iz zraka / rentgensko slikanje / pisateljevo slikanje kmečkega življenja ♦ lit. zvočno slikanje pesniško izražanje z glasovnimi figurami; muz. tonsko slikanje posnemanje naravnih zvokov v glasbi ♪
  12.      slikár  -ja m (á) 1. kdor upodablja z barvami, navadno umetniško: sliko je naslikal zelo znan slikar; razstava mladega slikarja / slikar portretov / akademski slikar; slikar amater; slikar impresionist / pog. na stenah so viseli nizozemski slikarji njihove slike ∙ knjiž. bil je dober slikar ljudi in življenja opisovalec ♦ um. naivni slikar slikar, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; slikar akvarelov; slikar krajinar 2. obrt. kdor se poklicno ukvarja s slikanjem, beljenjem sten: stanovanje bo pobelil slikar ♪
  13.      slikárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na slikarje ali slikarstvo: slikarska razstava; kiparska in slikarska dela / ima poseben slikarski dar; knjiž. iskati nov slikarski izraz / slikarska akademija, šola / slikarska tehnika, umetnost / slikarski čopič; slikarske barve; slikarsko platno, stojalo / izučiti se slikarske obrti ♦ geom. slikarska perspektiva centralna projekcija na eno samo projekcijsko ravnino; gled. slikarska delavnica delavnica za poslikavo kulis; um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev slikársko prisl.: slikarsko okrašene začetne črke; slikarsko zanimiv motiv ♪
  14.      slikóven  in slíkoven -vna -o prid. (ọ̄; ȋ) nanašajoč se na sliko: slikovni in govorni del oddaje; knjiga vsebuje bogato slikovno gradivo / slikovna križanka ♦ arheol. slikovna pisava pisava, sestavljena iz risb, ki ponazarjajo dogodke, pojme, predmete; elektr. slikovni zaslon zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek vidno sliko; slikovna elektronka velika televizijska elektronka z zaslonom; fot. slikovni kot kot, ki ga zajame objektiv pri prenosu motiva na slikovno ravnino; slikovna ravnina ravnina, v kateri je slika predmeta jasno, razločno vidna; slikovna razdalja razdalja med optičnim središčem objektiva in slikovno ravnino; lingv. slikovni slovar slovar, v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; rad. slikovni oddajnik del televizijske oddajne naprave, ki posreduje slikovne signale; slikovni posnetek slika, zapisana na magnetni trak, ploščo; slikovni signal električna veličina, ki posreduje informacijo za prenos televizijske slike; zal. slikovna priloga priloga, ki obsega slike, risbe, zemljevide slikóvno in slíkovno prisl.: izraziti zvočno in slikovno; slikovno pomembne publikacije ♪
  15.      slínavka  -e ž (í) anat. žleza v ustih, ki izloča slino: preiskovati slinavke; vnetje slinavk; slinavke in sluzne žleze / obušesna, podčeljustna slinavka / ustna slinavka // v zvezi trebušna slinavka za želodcem ležeča žleza, ki izloča prebavni sok in hormone: obolenje trebušne slinavke ◊ bot. slinavka užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu, Suillus granulatus; vet. slinavka in parkljevka nalezljiva virusna bolezen z mehurjastimi izpuščaji v gobcu, na parkljih in vimenu ♪
  16.      slíniti  -im nedov. (í ȋ) 1. močiti s slino: sliniti srbeče mesto; pes liže in slini dečkovo roko; sliniti znamke; sliniti z jezikom; sliniti si prste 2. slabš. poljubljati, ljubkovati: kaj ga pa sliniš; kar pred ljudmi se slinita slíniti se 1. izločati slino iz ust, gobca: otrok se je močno slinil; vola sta se slinila in težko dihala / polž se slini 2. slabš. dobrikati se, prilizovati se: slini se novemu šefu; ne slini se s pohvalami / rad se slini okoli deklet ∙ slabš. nehaj se sliniti jokati; slabš. k vsaki veseli družbi se slini se ji hoče nepovabljen, nezaželen pridružiti; slabš. že dolgo se slini za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost slinèč -éča -e: slineči se psi ♪
  17.      slíšati  -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino // nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri / ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori / kot slišim, vam je tudi to že znano 3. v medmetni rabi izraža a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre ● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan ♪
  18.      slívovica  -e ž (í) zastar. slivovka: ponuditi kozarček slivovice ♪
  19.      slóg  in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog; arhitekturni, glasbeni slogi; umetnostni slogi; slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog; slog šolskih nalog 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog; zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu 5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja ● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno ◊ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno področje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami ♪
  20.      slovánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Slovane: slovanski jeziki, narodi; slovanska književnost; slovanska pradomovina / slovanska čustvenost; slovansko gostoljubje / slovansko bogoslužje bogoslužje v starocerkvenoslovanskem ali cerkvenoslovanskem jeziku ♦ lit. slovanska antiteza antiteza, ki vsebuje vprašanje ter negativen in pozitiven odgovor; rel. slovanska apostola Ciril in Metod; šah. slovanska obramba otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer črni ne sprejme ponujene žrtve belega kmeta; zgod. slovanska desetina cerkvena desetina, za tretjino manjša od navadne cerkvene desetine, ki so jo Slovani dajali od začetka pokristjanjevanja do 11. stoletja slovánsko prisl.: slovansko gostoljubna hiša ♪
  21.      slovár  -ja m (á) 1. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene: slovar ima sto tisoč besed; izdati, sestavljati slovar; prevajati s slovarji; obsežen slovar / na koncu knjige je slovar seznam s tako razvrščenimi in pojasnjenimi besedami / enojezični, enozvezkovni, narečni, pravopisni, tehniški slovar; slovensko-nemški slovar; slovar tujk / knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon / Slovar slovenskega knjižnega jezika ♦ lingv. avtorski slovar ki vsebuje besede določenega avtorja; etimološki, frekvenčni, informativno-normativni slovar; odzadnji slovar urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede; razlagalni slovar; slikovni slovar v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; zgodovinski slovar 2. nav. ed., ekspr. besedni zaklad: imeti bogat slovar / njen slovar ni bil ravno izbran ● ekspr. besede nemogoče ni v njegovem slovarju odločen je narediti tudi navidez nemogoče stvari; ekspr. če to povemo v ekonomskem slovarju tako, kot pravijo ekonomisti ♪
  22.      slovenizácija  -e ž (á) glagolnik od slovenizirati: slovenizacija nemških kolonistov / slovenizacija šolstva je potekala počasi / slovenizacija krajevnih imen ♪
  23.      slovénski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Slovence ali Slovenijo: prevesti v slovenski jezik; slovenska književnost / slovenski film; slovensko berilo za šesti razred; slovensko-nemški slovar / dela slovenskih impresionistov; slovenski narod; slovensko delavstvo / slovenska narodna zavest / slovenska dežela; slovenska Koroška / izobesiti slovensko zastavo / Slovenske gorice; Slovenska matica; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka ∙ ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; hoditi v slovenske šole v šole s slovenskim učnim jezikom ♦ um. (slovenska) moderna moderna, kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič; vet. slovensko govedo govedo rumenkasto bele barve; marijadvorsko govedo slovénsko prisl.: govoriti (po) slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski slovénski -a -o sam.: rad bi bral kaj slovenskega; žarg. ta teden bomo pisali slovensko slovensko šolsko nalogo ♪
  24.      slovénstvo  -a s (ẹ̑) 1. pripadnost slovenskemu narodu: Trubar povsod poudarja slovenstvo; biti ponosen na svoje slovenstvo ∙ ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju // slovenska kultura in miselnost: slovenstvo ni izginilo v nemštvu; poveličevati za slovenstvo zaslužne može 2. ekspr. prebivalci slovenske narodnosti: ljudstvo je v Linhartovem času pomenilo slovenstvo, gospoda nemštvo; bilo je, kot da se je v čitalnici zbralo vse slovenstvo ♪
  25.      slovéti  -ím nedov. (ẹ́ í) biti splošno znan zaradi izrednih uspehov, lastnosti, kakovosti: igralka že dolgo slovi; ta gostilna je nekdaj zelo slovela / hotel slovi zaradi dobre kuhinje; Bled slovi po svoji lepoti; iron. slovela je po opravljivosti; slovi kot dober zdravnik slovèč -éča -e: kraj, sloveč po svojih znamenitostih; sloveč pianist ♪

   14.484 14.509 14.534 14.559 14.584 14.609 14.634 14.659 14.684 14.709  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA