Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (14.109-14.133)


  1.      rótor  -ja m (ọ̑) strojn. osnovni del pogonskega ali delovnega stroja, ki se med delovanjem vrti: uravnotežiti rotor; gred, lopate rotorja / turbinski rotor; rotor generatorja ♪
  2.      róven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rov: rovna odprtina / krtov rovni sistem ♦ mont. rovni premog premog, preden je očiščen jalovine ♪
  3.      róža  -e ž (ọ̑) 1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste; izpuliti rožo; cvetoče rože; greda, polna rož; cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši; nabirati, trgati rože; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože; pisane, rdeče rože; šopek rož; vaza z rožami; lepa, rdeča je kot roža; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz / papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah / vzorec z rožami; pren., vznes. čudovita roža ljubezni // rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo; gojiti, presajati, zalivati rože; rože na oknih; stojalo za rože / sobne rože 2. knjiž. vrtnica: rože bodejo; rezati rože; bele, rumene rože; dišeče rože / pritlikave rože 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben: petelin je stresal rožo; rdeč kot petelinja roža zelo / kokoš ima lepo rožo ● knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; nar. ivanjska roža ivanjščica; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika; star. kraljeva roža Blagajev volčin; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi; nar. mrtvaška roža krizantema; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je; star. sončna roža sončnica; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepša ◊ bot. divja roža šipek; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida; etn. roža velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka; jur. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico ♪
  4.      rožánec  -nca m (á) nar. podboj: kamnit rožanec / nasloniti se na rožanec; prijel se je za rožance in zagradil pot ♪
  5.      róženkravt  -a [žǝn] m (ọ̑) lončna rastlina z dišečimi dlakavimi listi in drobnimi vijoličastimi cveti: vejica roženkravta; nageljni, roženkravt in rožmarin ♪
  6.      róžica  -e ž (ọ̑) 1. manjšalnica od roža: rožice cvetejo; saditi rožice; cvetela je kot rožica / gorske, gozdne rožice; zdravilne rožice / rožice dišijo; nabirati rožice; otrok je trgal rožice za mater; drobne, pisane rožice; tak si kot rožica 2. ekspr. mlada, ljubka ženska: toliko rožic skupaj še ni videl / kot nagovor pridi, rožica moja ● ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; ekspr. rožice njenih lic so se osule lepota njenega obraza je minila, prešla; knjiž., redko kot poznavalec vin je pohvalil rožico vonj vina; cvetico; pog. povedati resnico skozi rožice v omiljeni obliki; ekspr. biti v rožicah (nekoliko) pijan, vinjen; ekspr. v mladosti mu ni bilo z rožicami postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave; pesn. rožice s Parnasa pesmi; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko ◊ bot. listna rožica pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih ♪
  7.      rožíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od rog: srnjak izgubi rožičke; rožički kozlička / lunini rožički / napolniti rožiček s tobakom; rožiček s smodnikom 2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožičke ● ekspr. že spet kaže rožičke se upira; se napihuje, postavlja; na fotografiji je stal za njo in ji naredil rožičke iz hudomušnosti ji je prislonil nad glavo kazalec in sredinec v obliki črke V; ekspr. žena mu je nasadila rožičke imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi rožičke njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. polž pokaže rožičke tipalnice; rožiček na modrasovi glavi kožni izrastek ◊ bot. rženi rožiček glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te glivice na klasih rži; zool. navadni rožiček morski polž z rožičku podobno hišico, Gourmya vulgata ♪
  8.      róžmanica  -e ž (ọ̑) nar. ženska, ki prodaja rože na stojnici: Hotel je videti, kakšne rože je neki prodajala ona rožmanica na vogalu (A. Rebula) ♪
  9.      róžnica  -e ž (ọ̑) 1. knjiž., redko (cvetlični) lonec: pelargonije v rožnicah 2. nar. zahodno praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren: to je bilo že po rožnici ◊ bot. rožnice lesnate in zelnate rastline z navadno dvojnim cvetnim odevalom in suhimi ali omesenelimi plodovi, Rosaceae ♪
  10.      ŕt  -a m (ȓ ŕ) skrajni, navadno ozki, skalnati del polotoka, otoka: objadrati rt; rti, kleči in čeri / Rt dobre nade ∙ star. rt kopja konica ♪
  11.      ŕtast  -a -o prid. (ŕ) podoben rtu: rtasta njiva sredi travnikov ∙ knjiž. rtasta brada koničasta, štrleča ♦ arheol. rtasta fibula zaponka z lokom, na katerem so navadno tri izboklinice ♪
  12.      rubríka  -e ž (ȋ) 1. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; razpredelek, stolpec: izpolniti vse rubrike; razdeliti polo na rubrike; vpisati v rubriko; rubrika formularja; rubrike v knjigovodski knjigi 2. stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji; razpredelek, razdelek: odpreti novo rubriko; urednik rubrike / gospodarska, kulturna, lokalna, športna rubrika / časopisna rubrika // stalna radijska oddaja s specializirano vsebino: zabavna rubrika se je poslušalcem kmalu priljubila ● ekspr. igralka že nekaj let polni rubrike časopisov veliko pišejo o njej ◊ jur. marginalna rubrika kratka označba vsebine nad posamezno določbo zakona; rel. rubrika navodilo v liturgičnih knjigah, kako naj se obred, molitev opravlja ♪
  13.      rudár  -ja m (á) delavec, ki koplje premog, rudo: rudarji so nakopali tisoč ton premoga; rudarje je zasulo; rudarji in železarji / ekspr. črni rudarji / trboveljski rudarji ∙ publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih ♪
  14.      rudimènt  -ênta m (ȅ é) 1. knjiž. ostanek: stebrišče je le še rudiment nekdanje stavbe / rudimenti stare miselnosti // zametek, zasnova: te zgodbe so rudimenti romana 2. biol. zakrneli organ: oko pri človeški ribici je primer rudimenta / rudimenti okončin pri kačah ♪
  15.      rudíšče  -a s (í) mont. nahajališče rude: odkriti novo rudišče; bogato rudišče; rudišče uranove, železove rude; izkoriščanje rudišč ♪
  16.      rudnína  -e ž (ȋ) plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi: raziskovati rudnine; lastnosti, nastanek rudnin; sijaj rudnin / čiste in nečiste rudnine ♦ min. debelozrnata, drobnozrnata rudnina; luskasta rudnina ki se da klati v luske; mont. separacija rudnin; petr. glavna rudnina ki nastopa v kamnini v največji množini ♪
  17.      rudo...  prvi del zloženk nanašajoč se na rudo: rudonosen, rudosledec, rudoslovje ♪
  18.      rudokòp  -ópa m (ȍ ọ́) zastar. 1. rudnik: delati v rudokopu / rudokop soli 2. rudar: ponesrečeni rudokopi ♪
  19.      ruinírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poškodovati, uničiti: pri selitvi so pohištvo precej ruinirali // uničiti, ugonobiti: očetovo pitje je ruiniralo družino; neuspeh ga je popolnoma ruiniral ruiníran -a -o: ruiniran človek; ruinirane hiše ♪
  20.      rúk  -a m (ȗ) glagolnik od rukati2: zaslišal se je jelenov ruk ♦ lov. (jelenji) ruk gonjenje jelenov; čas gonjenja jelenov ♪
  21.      rukáč  -a m (á) lov. jelen, ki se goni: rukač je napadel tekmeca ♪
  22.      rúkati 2 -am nedov. (ū) lov. oglašati se z močnim, donečim glasom: jelen ruka // s trobljenjem na rog vabiti jelena: lovec je spretno rukal rukajóč -a -e: rukajoči jeleni ♪
  23.      rúljenje  -a s (ú) glagolnik od ruliti: oponašati ruljenje ♪
  24.      rumèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je take barve kot rumenjak ali limona: rumen cvet; rumena bluza; šopek belih in rumenih narcis; rumeno klasje, listje; bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen; slamnato, zlato rumen; rumen kot kanarček, vosek; rumeno-črna zastava / rumena barva / rumeni zlatniki; pesn.: rumena zarja; rumeno sonce / koncert za rumeni abonma abonma z vstopnicami rumene barve; žarg.: na semaforju se prižge rumena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri; utripajoča rumena luč (na semaforju) // ki je temu podobne svetle barve: rumeni lasje; papir je bil od starosti rumen; rumena svetloba; krompir z rumenim mesom; ekspr. piti rumeno vino / bolnik je bil rumen v obraz; rumen od strahu bled; voščeno rumene roke / Rumeno morje // ki ima plodove ali gomolje take barve: rumeni krompir; rumeni muškat; rumena koleraba ● star. rumen denar zlat denar; publ. rumeni kontinent Azija; žarg., avt. rumeni pas vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z rumeno, navadno neprekinjeno črto; nar. ti si pa res rumen neumen, nespameten; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase; zastar. rumeno lice rdeče; slabš. črno-rumena monarhija Avstro-Ogrska ◊ agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti; anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone; antr. rumena rasa; bot. rumeni lan rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum flavum; rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava; fot. rumeni filter rumenica; les. rumena pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev; med. rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi na etapnem tekmovanju vodeči kolesar; voj. rumeni našitki našitki, ki označujejo podoficirske čine; zool. rumeni strnad rumêno prisl.: rumeno se lesketati; rumeno zapečena skorja / piše se narazen ali skupaj: rumeno lisast ali rumenolisast; rumeno rjav; rumeno zelen ∙ ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko rumêni -a -o sam.: zmagali so rumeni; dekle v rumenem ♪
  25.      rumenílo  -a s (í) 1. rumeno barvilo: barvati z rumenilom / listno rumenilo ♦ kem. kromovo rumenilo rumen prah iz svinčevega kromata in svinčevega sulfata za oljnato rumeno barvo 2. lastnost rumenega, rumena barva: po rumenilu kože se mu vidi, da je bolan / rumenilo cvetja, žita / ekspr. rumenilo zahajajočega sonca ♪

   13.984 14.009 14.034 14.059 14.084 14.109 14.134 14.159 14.184 14.209  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA