Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (13.934-13.958)


  1.      resentimènt  -ênta m (ȅ é) knjiž. zagrenjenost, užaljenost: predajati se resentimentu; njegovo pisanje izvira iz socialnega resentimenta; resentiment ponižanih in razžaljenih ♪
  2.      réskniti  -em in rêskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati kratek, rezek glas: na čelu kolone je resknila brzostrelka; veriga je resknila in se pretrgala ♪
  3.      resníca  -e ž (í) 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne // ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli ● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona ◊ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk ♪
  4.      rèsocializácija  -e ž (ȅ-á) knjiž. ponovna socializacija: resocializacija otroka ♦ soc. usposabljanje storilca kaznivega dejanja za vključitev v družbo po prestani kazni ♪
  5.      resolúcija  -e ž (ú) javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku, zborovanju: resolucija je bila izglasovana na zadnjem kongresu; sprejeti resolucijo; resolucija o novih nalogah sindikata; uresničevati naloge in priporočila iz resolucije / prebrati resolucijo; poglavje resolucije ♦ jur. resolucija pravni akt, s katerim skupščina opozarja na vprašanja splošnega pomena in njihovo reševanje v republiki; zgod. tivolska resolucija izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 1909 ♪
  6.      résoplavútarica  -e ž (ẹ̑-ȗ) nav. mn., pal. izumrle morske ribe s plavutmi z močno koščeno zasnovo, iz katere so se razvile okončine kopenskih vretenčarjev ♪
  7.      restavrácija 2 -e ž (á) glagolnik od restavrirati: restavracija in konzervacija spomenika / poskus restavracije monarhije / restavracija kapitalističnih odnosov ◊ zgod. francoska restavracija obnovitev vladavine Burbonov v Franciji od 1817 do 1830 ♪
  8.      restavracíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na restavracijo, obnovo: konzervatorska in restavracijska dela / restavracijski režimi; restavracijske težnje / restavracijska doba ♪
  9.      restavrátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na restavratorje ali restavriranje: restavratorska dela so že končana / restavratorska delavnica / buržoazne restavratorske težnje ♪
  10.      restriktíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. omejitven, omejevalen: restriktivni ukrepi v uvozu / restriktivna kreditna politika ◊ jur. restriktivna razlaga predpisa, zakona razlaga, ki daje predpisu, zakonu ožji pomen ♪
  11.      rešetálo  -a s (á) mont. naprava, ki razvršča, razporeja kose, delce premoga ali rude po velikosti in obliki: uporabljati rešetalo pri separaciji rud ♪
  12.      rešetár  tudi rešêtar tudi rešétar -ja m (á; ȇ; ẹ̑) izdelovalec rešet: ribniški rešetarji in lončarji ♪
  13.      rešêtast  -a -o prid. (é) 1. ekspr. luknjičast, preluknjan: rešetasta ponjava / rešetasta tkanina zelo redka ∙ ekspr. imeti rešetast spomin slab 2. knjiž. rešetkast: rešetasta ograja; rešetasta vrata ♪
  14.      rešêtka  -e ž (ē) 1. priprava iz vzporednih ali prekrižanih navadno železnih palic: prostor je predeljen z rešetko; jarek so prekrili z jekleno rešetko; sadike so zavarovali z rešetko iz letvic; rešetka za odtočne kanale; okvir rešetke / peči meso na rešetki // taka priprava v spodnjem delu kurišča: očistiti, pretresti rešetko; položiti papir in trske na rešetko; premog gori na rešetki / rešetka za peč // taka priprava v okenski odprtini: gledati skozi rešetke / okenska rešetka 2. redko kletka: zapreti žival v rešetko ● ekspr. tat je že za rešetkami v zaporu, ječi ◊ čeb. matična rešetka pregrada, ki loči plodišče od medišča; min. kristalna rešetka ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; prostorska mreža ♪
  15.      reševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor rešuje: takoj po potresu so se zbrali številni reševalci; posebej usposobljeni reševalci v rudniku / izžrebati reševalce nagradne križanke; reševalci ugank / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; prostovoljni reševalci 2. delavec reševalne postaje, usposobljen za prevoz poškodovane ali obolele osebe in dajanje prve medicinske pomoči: reševalca sta položila ponesrečenca na nosila; poklicati reševalce ♪
  16.      reševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na reševanje: reševalna akcija / reševalna ekipa; reševalna služba v rudniku / reševalna oprema / reševalni avtomobil rešilni avtomobil; reševalni prt cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi iz višjih nadstropij; reševalna postaja; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah ♦ alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene ♪
  17.      reševánje  -a s (ȃ) glagolnik od reševati: reševanje brodolomcev; reševanje ponesrečencev izpod plazov / reševanje živine / reševanje in gašenje gorečega letala / reševanje izumirajočih živalskih vrst / reševanje politične krize; reševanje ekonomskih težav / reševanje prošenj / reševanje ugank ♪
  18.      reševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: reševati ponesrečence izpod ruševin / reševati pohištvo iz goreče hiše 2. delati, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: reševati talce, ujetnike 3. delati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: reševati koga zadrege; reševati se tesnobe / pred obupom se rešuje v delo, z delom 4. delati, da kaj ogroženega a) ne preneha obstajati: reševati izumirajoče živalske vrste / reševati svoj ponos b) ostane v lasti osebka: reševati hišo s posojili 5. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: reševati znanstvene in strokovne probleme / rada rešuje uganke; reševati rebuse iz risb stvari, črk, znakov ugotavljati ustrezno besedo, stavek // delati, da kaj preneha obstajati: reševati nacionalno vprašanje / reševati spore 6. sprejemati, izrekati o čem končno sodbo, mnenje, sklep: reševati akt; reševati prošnje za lokacijsko dovoljenje / reševati dopise odgovarjati nanje ◊ šah. reševati problem z vnaprej določenim številom potez prizadevati si doseči mat pri določeni umetno narejeni poziciji rešujóč -a -e: pobegnili so, rešujoč si golo življenje ♪
  19.      rešílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rešitev: rešilni izhod; skok iz goreče hiše je bil za otroka rešilen / obšla ga je rešilna misel / rešilni avtomobil avtomobil za prevoz ponesrečenca, bolnika; rešilni jopič jopič iz nepremočljive tkanine, z vložki iz plute, ki drži človeka nad vodo ● knjiž. pričakoval je rešilno besedo odrešilno; ekspr. ta ponudba je zanj rešilna bilka izhod iz težav, rešitev ◊ navt. rešilni obroč, pas priprava za reševanje v morju, reki; sam.: pog. odpeljali so ga z rešilnim z rešilnim avtomobilom ♪
  20.      rešítelj  -a m (ȋ) kdor koga reši: ponesrečenec se je zahvalil rešiteljem / interniranci so čakali na rešitelje / ekspr. rešitelj domovine ♪
  21.      rešítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od rešiti: čakati na rešitev / rešitev iz ječe je nemogoča / rešitev iz zadrege / rešitev pohištva iz goreče hiše / politična rešitev spora med državama / rešitev prošnje 2. kar (lahko) reši kak problem, vprašanje: odkloniti neustrezno rešitev; predlagati več rešitev / razpravljali so o idejnih rešitvah projekta; predstaviti več oblikovnih rešitev spomenika; uveljavljati nove tehnične rešitve // kar reši kako uganko, nalogo, zlasti beseda, število: povedati rešitev; vpisati rešitve v križanko; uganka ima več rešitev / rešitve pošljite na uredništvo časopisa; žrebati rešitve 3. navadno v povedni rabi kar (lahko) koga reši: edino beg je rešitev; skok v morje je rešitev / rešitev je, da se učiš tuje jezike / ekspr. lasten avtomobil je rešitev ◊ mat. celoštevilska, enolična rešitev; rešitev enačbe število, ki zadošča enačbi; šah. rešitev problema po številu vnaprej določene poteze, s katerimi se pri določeni umetno narejeni poziciji doseže mat ♪
  22.      rešíti  in réšiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili; rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila 2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja; živino so rešili iz gorečega hleva; rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more // narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema 3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil // narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec 4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka; nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila 5. narediti, da kaj ogroženega a) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti 6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko; kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek // narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor 7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo; ugodno rešiti prošnjo ● žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; nar. rešiti vozel razvozlati ◊ mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodila réšen -a -o: rešeni brodolomci; biti rešen trpljenja; pravilno rešena uganka ∙ knjiž. najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska izdelana, zamišljena; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena; sam.: rešeni se mu je dolgo zahvaljeval ♪
  23.      rešpektírati  -am in respektírati -am nedov. (ȋ) pog. spoštovati: videl je, da ga rešpektirajo / rešpektirati tuje običaje / rešpektirati zakone ♪
  24.      retirírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. umikati se: po dolini so retirirali bataljoni / znal je braniti svoja načela, pa tudi v pravem trenutku retirirati ♪
  25.      retórika  -e ž (ọ́) 1. spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti, govorništvo: prevzela jih je njegova bleščeča retorika; vaditi se v retoriki / študirati retoriko; pravila retorike 2. knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje, izražanje; leporečje: za njegove spise sta značilni gostobesednost in retorika; govornik je zašel v patos in retoriko // govorjenje, izražanje sploh: taka retorika je bolj primerna za pravnika kot za pisatelja 3. do 1848 zadnji razred šestletne gimnazije: končati retoriko ♪

   13.809 13.834 13.859 13.884 13.909 13.934 13.959 13.984 14.009 14.034  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA