Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (1.026-1.050)



  1.      harmóničnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost harmoničnega: harmoničnost antične kulture; objekt ne sme rušiti harmoničnosti okolja / skladatelj teži za harmoničnostjo
  2.      harmónij  -a m (ọ́) orglam podobno glasbilo s kovinskimi jezički namesto piščali: igrati (na) harmonij
  3.      harmoníja  -e ž () 1. ubranost, skladnost: vse, kar je v sobi, tvori prijetno harmonijo; barvna harmonija; harmonija oblike in vsebine / rušiti harmonijo v kolektivu; živeti v harmoniji 2. muz. glasbena prvina, ki temelji na sočasnih odnosih med toni: ritem, melodija in harmonija; atonalna harmonija ki ni zasnovana na tonalnosti / harmonija glasov; pren. harmonija spevov, zvokov // istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord: molova harmonija // nauk o tem: pouk harmonije in kontrapunkta
  4.      harmoníjski  -a -o prid. () muz. harmonski: harmonijska barvitost
  5.      harmónika  -e ž (ọ́) 1. glasbilo s tipkami za obe roki in s kovinskimi jezički, ki proizvajajo tone ob raztegovanju in stiskanju meha: harmonika se oglasi; igrati na harmoniko; pog., ekspr. cel večer je vlekel harmoniko igral nanjo / ustna harmonika orglicemuz. diatonična harmonika pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona; klavirska harmonika s klaviaturo // pog., ekspr. raztegljivemu mehu tega glasbila podoben predmet: ob trčenju se je avto spremenil v harmoniko; harmonika pri radiatorju 2. muz. harmonične značilnosti skladbe: barvita, osebna harmonika
  6.      harmónikar  -ja m (ọ́) kdor igra (na) harmoniko: harmonikar je zaigral polko
  7.      harmónikarica  -e ž (ọ́) ženska, ki igra (na) harmoniko
  8.      harmónikarski  -a -o (ọ́) pridevnik od harmonikar: harmonikarski zbor
  9.      harmónikast  -a -o prid. (ọ́) ekspr. podoben mehu harmonike: zmečkane, harmonikaste hlače
  10.      harmonikáš  -a m (á) harmonikar: koncert harmonikašev
  11.      harmonírati  -am nedov. () knjiž. skladati se, ujemati se: njuni nazori harmonirajo; barve lepo harmonirajo; figura harmonira z ozadjem
  12.      harmoníst  -a m () 1. kdor igra (na) harmonij: virtuozen harmonist 2. muz. harmonizator: pesem je harmoniziral izkušen harmonist
  13.      harmonizácija  -e ž (á) glagolnik od harmonizirati: ukvarjal se je s harmonizacijo ljudskih pesmi / kdo je avtor te harmonizacije / harmonizacija odnosov v podjetju
  14.      harmonizátor  -ja m () muz. kdor harmonizira: zbiratelj in harmonizator ljudskih pesmi
  15.      harmonízem  -zma m () knjiž. težnja po harmoničnosti: bil je vnet zagovornik harmonizma
  16.      harmonizírati  -am dov. in nedov. () 1. muz. napisati melodiji akordično spremljavo: harmonizirati melodijo; harmonizirati ljudske napeve 2. knjiž. spraviti v skladno celoto, soglasje: vsa razpoložljiva izrazna sredstva je harmoniziral v celovitost umetniške stvaritve harmonizíran -a -o: pesem, harmonizirana za moški zbor
  17.      harmónski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na harmonija 2: harmonska barvitost; harmonska in ritmična pravila zborovske skladbe / harmonski interval istočasno zvenenje dveh tonov; višji harmonski toni alikvotni toni 2. redko harmoničen: harmonski razvoj vseh duševnih in telesnih sil harmónsko prisl.: skladba je harmonsko bogata in sveža
  18.      hedóničen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. hedonski: hedonična čustva
  19.      hedónik  -a m (ọ́) pristaš hedonizma: grški hedoniki / bil je dobrodušen, veseljaški hedonik
  20.      hedoníst  -a m () pristaš hedonizma: nazori hedonistov / vse življenje je bil hedonist
  21.      hedonístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na hedoniste ali hedonizem: hedonistična filozofija / hedonistična umetnost ♦ psih. hedonistična psihologija nazor, da izvira človekovo delovanje iz težnje po ugodju ali izogibanju neugodja
  22.      hedonízem  -zma m () filoz. nazor, da je cilj človekovega življenja uživanje: filozofska osnova hedonizma; pristaš hedonizma / vera v življenjsko odgovornost se je umaknila vulgarnemu hedonizmu
  23.      hedónski  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. nanašajoč se na hedonizem: hedonska čustva; predal se je pravemu hedonskemu uživanju / hedonsko ugodje
  24.      hegemón  -a m (ọ̑) knjiž. kdor ima vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki: upirati se volji hegemonov; imperialistični hegemon / publ. delavski razred je postal hegemon naprednih gibanj vodja, vodilna sila // pri starih Grkih vojskovodja, poveljnik
  25.      hegemoníja  -e ž () vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki, nadvlada: boriti se zoper hegemonijo in neenakopravnost; gospodarska, politična hegemonija; hegemonija močnejših nad šibkejšimi; težnja po hegemoniji / hegemonija proletariata / doba atenske hegemonije in razcveta; pren., ekspr. hegemonija razuma nad srcem

   901 926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA