Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ON (10.109-10.133)


  1.      obložíti  -ím dov., oblóžil (ȋ í) 1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni 2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo 3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami 5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami ● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke obložíti se redko obdati se, pokriti se: stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom ● ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja obložèn -êna -o 1. deležnik od obložiti: z dragulji obložen ročaj; sedeti pri bogato obloženih mizah; s ploščicami obložene stene 2. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: pojesti obloženi kruhek; postregli so jim z obloženimi kruhki ∙ ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grm ♦ med. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini ♪
  2.      obméstje  -a s (ẹ̑) urb. območje neposredno okrog mesta, ki prehaja v podeželje, a je tesno povezano z mestom: obmestje se je v zadnjem času precej povečalo; londonsko obmestje; mesto in obmestje ♪
  3.      obmóčje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom 1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko območje; gozdnata območja Slovenije; na Dolenjskem so znana polharska območja; potresno območje; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje / publ., z oslabljenim pomenom: luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja; na območju Jugoslavije v Jugoslaviji; hotelski objekt na območju blizu jezera blizu jezera // ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: določiti območje zdravstvene postaje; gravitacijsko območje bolnice; prodajno, sodno, volilno območje; rekreacijsko, turistično območje // ozemlje okoli kakega središča: mestno območje; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje 2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv: merilno območje instrumenta; letalo je izginilo iz vidnega območja; območje topovskega ognja; območje zemeljske težnosti 3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje: delovno območje poravnalnih svetov; raziskave s psihološkega območja; območje poezije / razširiti območje dela ● publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv; ekspr. izviti se iz območja družine oblasti, vpliva; ekspr. hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj prostoru, zemljišču; območje med Črnim morjem in Baltikom ozemlje ◊ ekon. nerazvito območje z nizkim narodnim dohodkom; elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; nastavitveno območje v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin; fiz. območje infrazvoka; meteor. območje visokega zračnega pritiska; urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto; voj. armadno območje na katerem so razporejene enote določene armade; ljubljansko armadno območje ♪
  4.      obmólkniti  -em [u̯k] dov., tudi obmolkníte; tudi obmolkníla (ọ́ ọ̑) prenehati govoriti, navadno za krajši čas: ljudje so obmolknili; hotela je še nekaj povedati, pa je obmolknila, ko je vstopil oče; nenadoma so vsi obmolknili // ekspr. prenehati oddajati glasove, šume: ptice so obmolknile / harmonika je že obmolknila ♪
  5.      obmréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., obmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) knjiž. odreveneti, onemeti: od strahu so obmrli; za hip sta oba obmrla ♪
  6.      obnébje  -a s (ẹ̑) 1. star. nebo, nebesni obok: vse obnebje se je prekrilo s črnimi oblaki; jasno, neskončno obnebje / Prešeren je prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov ∙ knjiž. morje se širi do obnebja obzorja 2. zastar. podnebje: ta rastlina uspeva v zmerno toplem obnebju ♪
  7.      obnemélost  -i ž (ẹ́) redko onemelost: biti v obnemelosti ♪
  8.      obneméti  -ím dov., tudi obnémi (ẹ́ í) redko onemeti: poslušalci so obnemeli; obnemeti od strahu / ptice so obnemele / koraki pred hišo so obnemeli ♪
  9.      obnemôči  -mórem dov., obnemógel obnemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: obnemoči od lakote; v bolezni je popolnoma obnemogel / telo obnemore pod težo dela ∙ star. v tretjem razredu je obnemogel je padel // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vse življenje je šivala, na starost pa so ji roke obnemogle obnemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od obnemoči: obnemogel človek; obnemogel se je naslonil na podboje 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: obnemogla jeza ♪
  10.      obnemóglost  tudi obnemôglost -i ž (ọ́; ó) onemoglost: zaradi obnemoglosti ni mogel na pot; duševna, telesna obnemoglost ♪
  11.      obnoréti  -ím dov., obnôrel (ẹ́ í) 1. postati nespameten, nerazsoden; ponoreti: dekle je čisto obnorelo / ob tem dogodku je vse mesto obnorelo ∙ ekspr. obnoreti od veselja zelo se razveseliti 2. star. postati duševno bolan; znoreti: v ječi je obnorel; kričal je, kot bi čisto obnorel 3. publ. obnoriti: vsako žensko hoče obnoreti / mesto jo je obnorelo obnôrel tudi obnorèl in obnorél -éla -o: obnoreli gostje ♪
  12.      obnovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obnoviti: obnovitev poslopja, dotrajane učilnice / obnovitev vinogradov / publ. onemogočiti obnovitev sovražnosti / za sodišče je pomembna obnovitev dogodka / obnovitev procesa ♪
  13.      obóčje 1 -a s (ọ̑) star. 1. obok: okensko obočje / sonce je stalo sredi obočja neba, nebesnega oboka 2. boki: ženska je širokega obočja ♪
  14.      obòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj ● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci ◊ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga ♪
  15.      obòj  -ôja m (ȍ ó) 1. priprava, navadno iz desk, ki kaj obdaja, pokriva: zbiti oboj; zavarovati vodovodni dotok z lesenim obojem; oboj v rudniku 2. knjiž. podboj: odprl je vrata in se naslonil na oboj / okenski oboj okenski okvir ♪
  16.      obojestránski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na obe strani: obojestranska obarvanost papirja / obojestranski napadi so se ponovili; obojestranska obveznost, pogodba / obojestranska privlačnost, sreča / obojestranska sirota otrok brez staršev ♦ med. obojestransko vnetje pljuč; num. obojestranski kov obojestránsko prisl.: obojestransko koristni pogovori ♦ grad. obojestransko vpeti nosilec ♪
  17.      obójka  -e ž (ọ̑) teh. kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic: obojka je počila; pritrditi obojko / kabelska, odcepna obojka ♪
  18.      obòk  tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok; zidati oboke; stati pod obokom; sajast, zakajen obok; obok cerkve, hodnika; obok nad vrati; prečni lok v oboku; oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok // prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja ◊ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok ♪
  19.      obolênje  -a s (é) pojav, nastop bolezni: obolenje je nastopilo zaradi telesne in duševne izčrpanosti; zaradi obolenja ni mogel na potovanje; iskati vzroke obolenja / kronično, množično obolenje; širjenje srčnih obolenj; starostna obolenja; obolenje dihal, prebavnih organov ♦ med. alergično, avitaminozno, degenerativno obolenje; glivično obolenje obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice; gripozno obolenje; kožno, rakasto obolenje // bolezen: podleči obolenju; hudo, nevarno, smrtno obolenje; poklicno obolenje ♪
  20.      obolévnost  -i ž (ẹ́) 1. dejstvo, da kdo oboli: obolevnost otrok; obolevnost zaradi onesnaženja zraka; obolevnost za rakom; raziskati vzroke obolevnosti 2. med. število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev: obolevnost pada; podatki o obolevnosti ♪
  21.      oboríti  -ím dov., obóril (ȋ í) kem. s kemičnimi reakcijami izločiti iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev: s segrevanjem oboriti karbonate iz vode ♪
  22.      oborožítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od oborožiti: skrbeti za oborožitev partizanskih enot, vojakov; stroški za oborožitev / atomska, jedrska, konvencionalna oborožitev 2. publ. orožje, bojna oprema: tovariši so se pomenkovali o njegovi oborožitvi; v napadu so izgubili skoraj vso oborožitev, med drugim tudi minomet ♪
  23.      obotávljati se  -am se nedov., tudi obotavljájte se; tudi obotavljála se (á) biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev: fant se obotavlja; obotavljati se z odgovorom; obotavlja se iti k zdravniku; dolgo se je obotavljal, preden je vstopil; obotavlja se, kakor bi se česa bal / nikar se ne obotavljaj / nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali tako počasi delali; pren., ekspr. poletje se letos nekaj obotavlja obotavljáje se: obotavljaje se odgovoriti; obotavljaje se je odšel iz sobe obotavljajóč se -a -e: obotavljajoč se je povedal svojo zgodbo; z obotavljajočimi se koraki je šla za njim; prisl.: obotavljajoče se reči ♪
  24.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  25.      obračún  -a m (ȗ) 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun ♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna ● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba ♪

   9.984 10.009 10.034 10.059 10.084 10.109 10.134 10.159 10.184 10.209  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA