Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OF (651-675)


  1.      donatíst  -a m (ȋ) rel. pripadnik starokrščanske verske sekte, imenovane po škofu Donatu ♪
  2.      dopolnjeváti  -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. dajati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: dopolnjevati asortiment izdelkov; dopolnjeval je svoj referat; dopolnjevati zaloge živil ♦ mat. delati računsko operacijo, pri kateri se doda znanemu seštevancu toliko, da se dobi znana vsota // dodajati do polne mere: dopolnjevati sode / profesor dopolnjuje svojo učno obveznost na drugi šoli 2. zastar. izpolnjevati: vsak mora dopolnjevati svoje naloge dopolnjeváti se imeti take različne lastnosti, da dajo skupaj skladno celoto: prijatelja se dobro dopolnjujeta / rastlinska in živinorejska proizvodnja se dopolnjujeta; teorija in praksa se dopolnjujeta dopolnjujóč -a -e: ohranjal je tradicijo, dopolnjujoč jo z novo vsebino; dopolnjujoče besede ♪
  3.      dopovedováti  -újem nedov. (á ȗ) s pripovedovanjem pojasnjevati: podoficirji so vojakom nekaj dopovedovali; vedno znova je dopovedovala otroku, kakšen je volk; z ihto mu je dopovedovala, kaj naj stori / dopoveduje mu z rokami // z utemeljevanjem, s pojasnjevanjem skušati doseči pri kom, da sprejme kako mnenje, nasvet: v trgovinah so dopovedovali ljudem, da blaga ni; otrok je zastonj dopovedoval, da je lačen / vedno znova si je dopovedovala, da se je to moralo zgoditi ♪
  4.      dovolíti  -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
  5.      dovršíti  -ím dov., dovŕšil (ȋ í) 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini dovršèn -êna -o 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike ♪
  6.      dóza 1 -e ž (ọ̑) 1. manjša, lepo izdelana škatla za shranjevanje česa: vzeti cigareto iz doze; cigaretna doza; lesena, rezljana, zlata doza; doze za puder // neprodušno zaprta pločevinasta posoda, zlasti za konzervirana živila: konzervna doza; doza z grahom, fižolom ♦ fot. razvijalna doza zaprta posoda za razvijanje filmov 2. elektr. kovinski ali plastični okrov, v katerem so narejeni spoji, odcepi, priključki: vgraditi doze / odcepna, priključna doza; gramofonska doza priprava na gramofonu, ki spreminja mehanske tresljaje gramofonske igle v ustrezne električne napetosti; vrezovalna doza priprava, ki pretvarja električno ali zvočno valovanje v mehansko in ga vrezuje v gramofonsko ploščo ♪
  7.      dražílo  -a s (í) sredstvo, ki dražilno vpliva na organizem: kofein je lahko nevarno dražilo; uživati dražila; njena bližina je delovala nanj kot dražilo ♦ med. spolno dražilo afrodiziak ♪
  8.      dréti se  dêrem se nedov., deríte se; dŕl se (ẹ́ é) ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: nikar se ne deri; dreti se na ves glas; dere se kot sraka, kot žerjav / v kotu gostilne se je drl gramofon // zelo glasno jokati: otrok se kar naprej dere; drl se je, ko da bi ga kdo iz kože deval // grobo, glasno koga oštevati: vsi so se drli nanj; brez vzroka se je drl nad menoj ♪
  9.      drôben  tudi drobán drôbna -o tudi -ó prid., drobnéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet; zbiral je različne drobne predmete; tkanina z drobnim vzorcem; na manjših policah je ležalo razno drobno blago; droben kot makovo zrnce / drobno pecivo; drobno pohištvo manjši lesni izdelki / hoditi z drobnimi koraki; pren. še vedno ima drobno upanje // pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma majhne razsežnosti, ant. debel: drobne grozdne jagode; drobne kaplje; drobno koruzno zrno / opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi // ekspr. slaboten, šibek, nežen: majhen, droben otrok; bila je drobno, plaho dekletce / dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki; ta kroj je primeren le za drobne postave / droben glasek; v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči; pren. droben nasmešek se ji je razlil po obrazu 2. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; tanek: drobna knjižica; drobno stebelce / za to bi bili boljši bolj drobni žebljički // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: drobna breza, palica / z drobnimi črkami napisan naslov; drobna črta 3. ki sestoji iz razmeroma majhnih enot, ant. debel: letos je krompir precej droben; droben pesek; drobno sadje; droben, suh sneg 4. ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen: drobni prepiri; drobne vsakdanje skrbi; drobne ljubezenske zgodbe / bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin / razstava je bila najavljena med drobnimi novicami; drobna dela 5. ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo: drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec / drobni kapitalist, lastnik / drobna blagovna proizvodnja; drobno kmečko gospodarstvo ● droben denar drobiž; ekspr. raztrgati na drobne kosce čisto, popolnoma; ekspr. tako so se tepli, da je bilo vse drobno zelo, hudo so se tepli ◊ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela; strojn. drobni navoj navoj, ki ima razmeroma majhen profil; tisk. drobni tisk tisk v briljantu, diamantu, perlu ali nonpareju; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene drôbno in drobnó prisl.: drobno hoditi; drobno pokašljevati; drobno prši; drobno zmlete drobtine; drobno karirasto blago drôbni -a -o sam.: tisti drobni ga je udaril; na drôbno in na dróbno kupovati, prodajati na drobno; na drobno mleti, sekljati; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; trgovina na drobno trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah ♪
  10.      drúžba  -e ž (ȗ) 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča / družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža ● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli ◊ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli ♪
  11.      drznogléd  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki drzno gleda: spomnil se je na tistega drznogledega oficirja ♪
  12.      dualíst  -a m (ȋ) pristaš dualizma: prepričan dualist; med filozofi in psihologi je precej dualistov ♪
  13.      dualízem  -zma m (ū) 1. knjiž. prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost: za skladbo je značilen izrazit dualizem — romantična vsebina, podana v klasični obliki; moralni dualizem; psihofizični dualizem sveta 2. filoz. filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel: Aristotelov, Descartesov dualizem; kozmološki dualizem nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo ◊ jur. dualizem kazenskih sankcij delitev kazenskih sankcij na kazni in varstvene ukrepe; lit. jezikovni dualizem teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku; ped. dualizem šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja; rel. krščanski dualizem ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo; zgod. dualizem ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem ♪
  14.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
  15.      duhovíčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. slabš. brezuspešno si prizadevati govoriti duhovito: profesor je rad duhovičil; duhovičijo in pametujejo o ljubezni; duhoviči z obrabljenimi frazami / znal je prav salonsko duhovičiti 2. redko duhovito govoriti: rad je duhovičil in se šalil / ekspr. pozno v noč sva duhovičila govorila, se pogovarjala ♪
  16.      duhóvnost  -i ž (ọ́) knjiž. 1. usmerjenost k nematerialnim vrednotam: pesem razodeva pesnikovo izrazito duhovnost; duhovnost umetnine // duševno, duhovno življenje človeka: pisatelj se je poglobil v človeka in njegovo duhovnost 2. v idealističnih filozofijah od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva: duhovnost in materialnost človeka ♪
  17.      duhóvščina  -e ž (ọ́) duhovniki: svetna in redovna duhovščina; duhovščina ljubljanske nadškofije; politično življenje je bilo pod močnim vplivom duhovščine ♪
  18.      dulčinéja  in dulcinéja -e [druga oblika tudi -lsi-] ž (ẹ̑) šalj. dekle, ljubica: kdaj nam boš predstavil svojo dulčinejo? zelo je zagledan v svojo dulčinejo ♪
  19.      dúša  -e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv // knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju ● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi ♪
  20.      dvójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka dve: napisati dvojko / na tej progi vozi dvojka tramvaj, avtobus številka dve 2. pog. najnižja pozitivna ocena (v šoli); zadostno: dobiti dvojko; imeti dvojko iz računstva, v računstvu // nekdaj negativna ocena (v šoli): ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko; popraviti dvojko iz zgodovine / pisati nalogo dvojko; znati za dvojko 3. skupina dveh oseb: najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji; vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke 4. igralna karta z dvema znakoma: pikova dvojka ◊ igr. napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart; šport. dvojec ♪
  21.      edícija  -e ž (í) 1. tiskano delo, kot izide enkrat; izdaja: kritična edicija Prešerna; pesniška zbirka v bibliofilski ediciji / večerna edicija časopisa // tiskano delo, publikacija sploh: kupoval je vse pomembnejše znanstvene edicije / založba je izdala nekaj reprezentativnih likovnih edicij 2. objava tiskanega dela: z edicijo te knjige si je založba pridobila velik ugled / delo je izšlo v ediciji znane pariške založniške hiše v založbi ♪
  22.      edínec  -nca m (ȋ) 1. sin, ki nima ne brata ne sestre: imeli so edinca; razvajen edinec / sin edinec 2. star. en sam človek: to stvar bi znal urediti samo eden. Ta edinec je moj nekdanji profesor ♪
  23.      eksisténca  -e ž (ẹ̑) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca ♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja / s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca ♪
  24.      eksistenciálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na eksistenco, bivanjski: eksistencialni položaj naroda; eksistencialni problem človeka ♦ filoz. eksistencialna filozofija; eksistencialna sodba sodba, v kateri se potrjuje ali zanika obstoj subjekta ♪
  25.      eksistencialístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na eksistencializem: eksistencialistični pisatelji; eksistencialistična načela / eksistencialistična filozofija / eksistencialistično gledališče gledališče, ki uprizarja eksistencialistična dela ♪

   526 551 576 601 626 651 676 701 726 751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA