Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OF (1.326-1.350)


  1.      pokrívati  -am nedov. (í) 1. dajati, polagati na odprt del ustrezen predmet: pokrivati lonce // dajati, polagati na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: zaradi slabega vremena pokrivati toplo gredo / otroka pokriva z eno odejo // na streho polagati kritino: pokrivati streho / hišo pokrivati z opeko, slamo 2. delati, da je kaj nevidno: kodri ji pokrivajo čelo; spodnji del obraza pokriva brada / rdeča ruta ji pokriva obledele lase; plešo si pokriva z lasuljo / žarg. ta oljnata barva dobro pokriva dela, da barva podlage ni več vidna 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že pokriva sneg; dolino je pokrivala gosta megla / lica ji pokriva živa rdečica // rastoč biti, nahajati se kje: glavni del te planote pokrivajo gozdovi / telo pokriva dlaka 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: pokrivati izdatke; s tem bodo pokrivali potne stroške // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: pokrivati stanovanjske potrebe; pokrivajo skoraj vso petrolejsko potrošnjo 5. publ. imeti kje področje dejavnosti: to sodišče pokriva veliko območje ● ekspr. že nekaj let ga pokriva črna zemlja je mrtev (in pokopan); ekspr. črke že pokriva prah niso več vidne ◊ rad. novi radijski, televizijski oddajnik pokriva tudi ta del dežele omogoča sprejem programa tudi v tem delu dežele pokrívati se 1. dajati pokrivalo na glavo: odkriva se in ponovno pokriva / pozimi se pokriva nosi pokrivalo / pokrivati se s klobukom 2. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: predavanji obeh profesorjev se pokrivata; prvi in drugi televizijski program se pokrivata / pomena se ne pokrivata; to se deloma, vsebinsko pokriva pokrivajóč -a -e: pokrivajoč si obraz, je zajokala; dobro pokrivajoča oljnata barva; rdečica, pokrivajoča ji lica in vrat ♪
  2.      pokváriti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪
  3.      polaritéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. polarnost: to sta polariteti, med katerima je razpeta filozofija tega časa ♦ fiz. magnetna polariteta magnetna polarnost ♪
  4.      polémika  -e ž (ẹ́) ostra izmenjava nasprotujočih si mnenj, navadno glede kakega znanstvenega, literarnega, filozofskega vprašanja: med predstavnikoma različnih smeri se je vnela polemika; začeti polemiko; prenehati z javno polemiko; ton polemike / pismena polemika ♪
  5.      polemizírati  -am nedov. (ȋ) ostro si izmenjavati nasprotujoča si mnenja, navadno glede kakega znanstvenega, literarnega, filozofskega vprašanja: polemizirati z matematiki; polemizirati z novimi nazori, pojmovanji ♪
  6.      pólinteligènt  -ênta in -énta [ou̯] m (ọ̑-ȅ ọ̑-é, ọ̑-ẹ́) kdor je z izobrazbo usposobljen za umsko manj zahtevno delo, polizobraženec: administratorke, nižji oficirji in drugi polinteligenti // ekspr. kdor je pomanjkljivo izobražen, premalo razgledan: ima sicer univerzo, vendar je kljub temu polinteligent ♪
  7.      polítičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti / politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa ● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko ◊ geogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi polítično prisl.: politično delovati; politično polemičen članek; biti politično zanesljiv ♪
  8.      polítik  -a m (í) 1. kdor se poklicno ukvarja s politiko: bil je uspešen politik; imeti pogovore z vodilnimi politiki države / buržoazni politik; levo usmerjeni politiki / profesionalni politik 2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: je politik, da mu je malokdo kos ♪
  9.      poljubkováti  -újem dov. (á ȗ) krajši čas ljubkovati: mati je poljubkovala bolnega otroka; malo jo je poljubkoval, pa se je potolažila; pren., ekspr. poljubkovati z nasmehom ● ekspr. poljubkovala je z mladim oficirjem poljubimkala ♪
  10.      polkóvnik  -a m (ọ̑) najvišji oficirski čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina: enoti poveljuje polkovnik / napredovati v polkovnika / čin polkovnika ♪
  11.      pomagálo  -a s (á) knjiž. pripomoček: za to delo so potrebna različna pomagala; čopič in barve nista bili edini slikarjevi pomagali / knjigo so poslali vsem šolam kot učno pomagalo / viri in pomagala za zgodovino grške filozofije članki, knjige, razprave ♪
  12.      pomežíkniti  -em [mǝž in mež] dov. (í ȋ) 1. zapreti in odpreti oči: nagrbančil je čelo, pomežiknil, nato pa spregovoril / pomežikniti z očmi; pren., ekspr. sonce je pomežiknilo izza oblakov 2. z zaprtjem in odprtjem oči, zlasti enega očesa, izraziti kaj, opozoriti na kaj: pomenljivo mu je pomežiknil; skrivaj sta si pomežiknila in se nato zasmejala / pomežiknil je očetu, naj jo še naprej izprašuje; pren. šofer je z žarometi pomežiknil pešcu 3. ekspr. prižgati se in ugasniti; utripniti: svetilnik je spet pomežiknil po točno določenem času ♪
  13.      pomočník  -a m (í) 1. kdor komu pomaga: dela ni mogel opraviti sam, zato je najel pomočnika; za pomočnika si je vzel sosedovega fanta 2. do 1962 kdor je končal poklicno šolo in opravil pomočniški izpit: mesto pomočnika v trgovini / mizarski pomočnik 3. navadno s prilastkom kdor ima stalne, uradno določene funkcije, naloge, ki so navadno malo manj odgovorne kot funkcije, naloge kakega vodilnega delavca, funkcionarja: bil je imenovan za pomočnika / administrativni, operativni pomočnik; pomočnik direktorja, urednika; pomočnik republiškega sekretarja ◊ jur. prisežni pomočnik oseba, ki s prisego potrdi izjavo ene izmed strank v pravdi; rel. škof pomočnik škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije in ima pravico postati njegov naslednik ♪
  14.      pomôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje ali pomorstvo: pomorski prevoz, promet; pomorska plovba; oceanska pomorska pot / pomorska bitka / Grki so pomorski narod; pomorske države / kopenske in pomorske sile / pomorski strokovnjak / pomorska agencija, družba / pomorska akademija, šola / slovar pomorskih izrazov ◊ jur. pomorsko pravo pravo, ki ureja pravna razmerja v pomorstvu; navt. pomorski strojnik čin v trgovski mornarici za oficirja stroja ali nosilec tega čina; pomorska karta karta, ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti; pomorska knjižica dokument o strokovni usposobljenosti, nazivu, zdravstvenem stanju pomorščaka, ki je potreben za delo na ladji; voj. pomorska eskadra ♪
  15.      pomóžen  -žna -o prid. (ọ́) ki omogoča, pomaga, da bistveno, glavno navadno bolje deluje: pomožni jezovi; pomožne naprave; astronavta sta krmarila s pomožnima raketama / ta knjiga je pomožni učbenik za študente prvega letnika; izbrisati pomožne črte; prave dolžine daljic določimo na pomožni risbi / ker nima nobene izobrazbe, opravlja le pomožna dela manj zahtevna // ki začasno prevzame funkcijo, delo česa drugega: pristali so na pomožnem letališču; ker se ni odprlo glavno padalo, so poskušali aktivirati še pomožno / sedel je na pomožnem sedežu; v hotelu so jim za otroka pripravili pomožno ležišče ● materinščina je bila takrat le pomožni jezik za učenje tujih jezikov sredstvo, pripomoček ◊ elektr. pomožna razsvetljava razsvetljava, ki se ob izpadu omrežne napetosti avtomatično preklopi na pomožni energetski vir; lingv. pomožni glagol glagol, s katerim se tvorijo časi, nakloni ali načini; pomožni sinonim; navt. pomožna vojna ladja; pomožno jadro; ptt pomožna pošta redna poslovna enota v manjšem kraju, kjer opravljajo le po pogodbi določene vrste poštnih storitev; rel. pomožni škof škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije, nima pa nasledstvene pravice; šah. pomožni mat mat pri problemskem šahu, kjer pri izvedbi mata sodeluje tudi tista stran, ki bo matirana; šol. pomožni asistent študent, ki pomaga profesorju pri praktičnih vajah; pomožni oddelek razvojni oddelek za podpovprečno razvite učence; žel. pomožni vlak vlak za reševalna dela pri železniških nesrečah ♪
  16.      ponatís  -a m (ȋ) 1. glagolnik od ponatisniti: ponatis članka, knjige; ponatis prejšnje izdaje 2. ponovni natis, ponovna izdaja: dopolnjeni, nespremenjeni ponatis / povest je izšla v ponatisu / kot del kolofona ponatis prepovedan ♪
  17.      pontifikálen  -lna -o prid. (ȃ) rel., navadno v zvezi pontifikalna maša maša, pri kateri se uporabljajo škofovske insignije ♪
  18.      popadáč  -a m (á) zool. zelo majhna žuželka, ki prenaša milejšo obliko malarije, Phlebotomus papatasii: anofelesi in popadači ♪
  19.      popláva  -e ž (ȃ) 1. razlitje, razširjenje velike količine vode po kaki površini: na tem polju so vsako leto poplave; poplava je naredila veliko škode; preprečiti poplavo; severne kraje so zajele katastrofalne poplave; občasne, pomladanske poplave; ekspr. v kopalnici imajo pravo poplavo / poplava se širi, umika voda ob takem razlitju, razširjenju 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: poplava besed, vprašanj; jezi se nad poplavo slabe literature; poplava različnih podatkov / poplava luči, svetlobe ♪
  20.      popláven 1 -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poplavo: poplavna voda / poplavna katastrofa ♪
  21.      popráva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od popraviti ali popravljati: poprava strehe / poprava nalog je naporno delo / zahtevati popravo škode / dati stroj v popravo popravit / kdaj bodo končane vse poprave pri hiši popravila 2. šol. postopek, ko učenci odpravljajo napake, ki jih je učitelj ugotovil v (šolski) nalogi: pred popravo je profesor obravnaval glavne napake; poprava matematične, slovenske naloge; učitelj zahteva še popravo poprave / danes smo pisali popravo ◊ mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno ♪
  22.      poprávljati  -am nedov., stil. popravljájte; stil. popravljála (á) 1. odpravljati okvaro, poškodbo česa: popravljati čevlje, dežnike; ali zna popravljati šivalne stroje / kje popravljajo igrače // delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popravljati cesto, streho // dajati ustreznejšo, primernejšo obliko: popravljati staro hišo / popravljati verze mlajšim pesnikom 2. povzročati, da kaj postane boljše; izboljševati: popravljati načrt; pog. dobro naredi, da ne bo treba popravljati za teboj / ti ukrepi popravljajo stanje; položaj se popravlja / vreme se popravlja 3. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu: popravljati besedilo; profesor popravlja naloge / učitelj ga je poslušal in včasih popravljal / popravljati matematične naloge 4. delati, da kaj slabega ne obstaja več: popravljati krivice 5. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravljati bolniku blazino; popravljala je otroku kapico; ko je bilo vse naloženo, je bilo treba tu in tam še kaj popravljati in preložiti; presedal se je in se popravljal na stolu; popravljati si nogavice / popravljati si lase s čela / popravljati z grebljico ogenj, žerjavico 6. dopolnjevati, deloma spreminjati prej povedano: brž je začel popravljati svojo izjavo / saj nisem Janez, Tone sem, ga je popravljal / dov., navadno pri radijskem, televizijskem napovedovanju predstava se začne ob sedmih. Popravljam: ob osmih ● ekspr. pisatelj v noveli popravlja življenje olepšuje ◊ agr. popravljati vino izboljševati kakovost vina z dodajanjem sladkorja moštu ali z uravnavanjem kislosti vina poprávljati se nav. ekspr. postajati (bolj) zdrav, krepek: bolnik se že popravlja / po dežju se je rastlina začela hitro popravljati popravljáje: stal je pred ogledalom, popravljaje si kravato popravljajóč -a -e: ozrla se je, leno popravljajoč si lase ♪
  23.      porábnosten  -tna -o (á) pridevnik od porabnost: porabnostna doba gramofonske igle ♪
  24.      porno...  ali pórno... prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na prikazovanje, obravnavanje spolnosti samo zaradi erotičnega draženja, ugajanja: pornofilm, pornografija, pornografski ♪
  25.      poróčnik  -a m (ọ̑) čin, za stopnjo višji od podporočnika, ali nosilec tega čina: kapitani in poročniki / napredovati v poročnika ♦ navt. poročnik trgovske mornarice čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od krmarja, ali nosilec tega čina; voj. poročnik najnižji oficirski čin v mornarici, ali nosilec tega čina; poročnik bojne ladje čin, za stopnjo višji od poročnika fregate, ali nosilec tega čina ♪

   1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA