Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OBE (4.734-4.758)


  1.      živo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na živ: živobeseden, živoroden ♪
  2.      žláhta  -e ž (ȃ) 1. pog. sorodstvo, sorodniki: povabiti vso žlahto; bogata, vplivna žlahta; oni so naša daljna žlahta / stanovati pri žlahti; žlahta po očetovi strani 2. zastar. plemstvo: gradovi žlahte / poljska žlahta šlahta ● pog. fant je naša žlahta naš sorodnik; pog. najbrž me ne poznaš, čeprav sva žlahta sorodnika; star. nisem vedel, da je moja žlahta moj sorodnik; pog. midva sva si še nekaj v žlahti dolguješ mi še nekaj; pog. biti (si) v žlahti (s kom) v sorodstvu, sorodu; žlahta je strgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; dober sosed je več vreden kot vsa žlahta od soseda lahko človek dobi več pomoči, ima več koristi kot od sorodnikov ♪
  3.      žlébast  -a -o prid. (ẹ̑) po obliki podoben žlebu: žlebasta strešna opeka / žlebasta vdolbina v deski / vzpenjati se po žlebasti grapi // ki ima žleb, žlebove: žlebast steber / žlebasto kolesce ♪
  4.      žlebíčast  -a -o prid. (í) po obliki podoben žlebiču: žlebičast urez na deski; draperija z žlebičastimi gubami // ki ima žlebič, žlebiče: žlebičasta cev / žlebičasto kolesce ♦ les. žlebičasto dleto žlebilo ♪
  5.      žlèht  prid. neskl. (ȅ) nižje pog. hudoben, zloben: žleht človek; ne bodi žleht / žleht otroci / ima žleht jezik žlèht prisl., zastar. slabo, hudo: žleht se mu godi, mu gre ♪
  6.      žléhten  -tna -o prid. (ẹ̑) nar. hudoben, zloben: žlehten človek; ne bodi žlehten ♪
  7.      žlehtnôba  -e ž (ó) nižje pog. 1. hudobnost, zlobnost: nenadoma ga je prijela žlehtnoba; ne zamerimo jim žlehtnobe 2. hudoben, zloben človek: ona je prava žlehtnoba ♪
  8.      žlíca  -e ž (í) 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje ● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano ◊ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala ♪
  9.      žlíčast  -a -o prid. (í) podoben žlici: ptica z žličastim kljunom / žličasta vdolbina ♪
  10.      žlobudràv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. 1. ki veliko in hitro govori: žlobudravi prodajalci na tržnici 2. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: na stopnicah ga je ustavila žlobudrava soseda; precej je žlobudrav ● ekspr. žlobudrava govorica nerazločna, nerazumljiva; ekspr. žlobudravo pripovedovanje podrobnosti gostobesedno žlobudrávo prisl.: žlobudravo brati ♪
  11.      žmeríkati  -am nedov. (ȋ) mežikati: zaradi premočne svetlobe žmerikati / žmerikati v sonce / semaforji žmerikajo utripajo ♪
  12.      žmériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. 1. gledati z napol zaprtimi očmi: žmeriti skozi trepalnice / žmeriti na koga, v koga; žmeriti po sosedu 2. mežikati: žmeriti zaradi močne svetlobe / žmeriti z očmi / ekspr. luči žmerijo v temo / ekspr. sonce žmeri skozi mrežaste oblake ♪
  13.      žmúriti  -im nedov. (ú ȗ) nar. gledati z napol zaprtimi očmi: žmuriti skozi trepalnice / žmuriti zaradi ostre svetlobe mežikati ♪
  14.      žógast  -a -o prid. (ọ̄) podoben žogi: žogasta oblika / ekspr. žogasta ženska zelo okrogla, debela ♪
  15.      žólčast  -a -o [u̯č] prid. (ọ̑) podoben žolču: žolčasta tekočina / žolčast okus ◊ bot. žolčasti goban neužitna goba s svetlo rjavim klobukom in rožnato trosovnico, Tylopilus felleus ♪
  16.      žólčast  tudi žóličast -a -o [u̯č] prid. (ọ̑) podoben žolci: gosta žolčasta jed ♪
  17.      žŕd  -í ž (ȓ) dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom, snopi naloženega voza in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen: oviti, privezati žrd z verigo, vrvjo; dolg, suh, visok kakor žrd ♪
  18.      žrêlo  -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra ● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina ◊ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni ♪
  19.      žužljáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: v hlevu žužljajo brenclji // dajati tem glasovom podoben glas: vretena so žužljala / potok enolično žužlja 2. nerazločno govoriti: žužljal je nekaj nerazumljivega // vsebinsko prazno govoriti: na kratko povej, kar misliš, in ne žužljaj toliko ♪
  20.      žužnjáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: na travniku žužnjajo žuželke // dajati tem glasovom podoben glas: kolovrat žužnja / voda v potoku žužnja 2. nerazločno govoriti: v sobi so žužnjali otroci // vsebinsko prazno govoriti: kar naprej je nekaj žužnjal / kaj žužnjaš, tiho bodi ♪
  21.      žvárast  -a -o prid. (á) pog. nekvaliteten zaradi veliko maščobe, mren, kit: žvarasta govedina; žvarasto meso ♪
  22.      žvarovína  in žvárovina -e ž (í; á) pog. nekvalitetno meso z veliko maščobe, mren, kit: samo žvarovino jedo; mesar mu je podtaknil kos žvarovine ♪
  23.      žvenkèt  -éta m (ȅ ẹ́) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla // žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj ♪
  24.      žvižgàv  -áva -o tudi žvížgav -a -o prid. (ȁ á; í) podoben žvižganju, žvižgom: zakričati z žvižgavim glasom ♪
  25.      žvížgniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visok, oster glas: nekdo je žvižgnil; zategnjeno žvižgniti 2. ekspr. dati žvižgu podoben glas: zunaj je žvižgnil veter / krogla mu je žvižgnila mimo glave ♪

   4.509 4.534 4.559 4.584 4.609 4.634 4.659 4.684 4.709 4.734



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA