Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

OBA (1.051-1.075)


  1.      kontrabánt  in kontrabànt prisl. (ā; ȁ) star. s tihotapljenjem, tihotapsko: kontrabant nositi tobak (čez mejo) ♪
  2.      kontrahènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) redko pogodbenik, sopogodbenik: oba kontrahenta sta bila s pogodbo zadovoljna ♪
  3.      korák  -a m (ȃ) 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje // dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki // noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak // zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki 3. ekspr., v prislovni rabi izraža a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo / ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade ● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno ◊ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge ♪
  4.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  5.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  6.      korénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koren 4, 5: korenski samoglasnik / korenski glagoli glagoli, ki nimajo glagolske pripone / korenski eksponent število, ki izraža stopnjo korena; korenska osnova število, iz katerega se računa koren ◊ teh. korenski varek del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov ♪
  7.      koriándol  -a m (ȃ) nav. mn. 1. dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček: na maškaradi so si metali konfete in koriandole 2. nar. primorsko barvast papirček, navadno okrogel za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah; konfet: ves je bil posut s koriandoli ♪
  8.      korpuskuláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na korpuskul: korpuskularno sevanje / korpuskularna teorija svetlobe teorija, po kateri je svetloba sestavljena iz fotonov ♪
  9.      korzár  -ja m (á) nekdaj član posadke na ladji, ki napada in pleni tuje ladje; gusar: njihovi korzarji so križarili vzdolž vseh obal ♪
  10.      kosmatínka  -e ž (ȋ) ekspr. samica kosmate živali, navadno medveda: opazil je kosmatinko z mladiči ◊ bot. užitna goba s tanjšim betom in z večinoma razpokano sivkasto rjavo kožo na klobuku, Xerocomus subtomentosus ♪
  11.      kóst  -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl ◊ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost ♪
  12.      kostánjev  -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na kostanj: kostanjev drevored; kostanjevi gozdovi / kostanjev les; kostanjeva ježica / kostanjev med 2. ki je take barve kot kostanj: kostanjevi lasje / kostanjeva barva ◊ čeb. kostanjeva paša; zool. kostanjeva raca raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca kostánjevo prisl.: kostanjevo pobarvati / piše se narazen ali skupaj: kostanjevo rdeč ali kostanjevordeč; kostanjevo rjavi lasje ♪
  13.      kostánjevka  -e ž (á) bot. užitna goba temno rjave barve z belkastim mesom, ki prerezana pomodri, Xerocomus badius: nabirati kostanjevke ♪
  14.      koštrúnji  -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na koštrune: koštrunje meso v obari / koštrunja kučma / ekspr. ta človek ima koštrunji obraz ♪
  15.      kotáč  -a m (á) knjiž., redko 1. kolo (pri vozu): bližal se je voz, škripaje s kotači // skuter: kotač je bil najprimernejše prevozno sredstvo za patrulje 2. zvitek, kolobar: na krovu so ležali kotači vrvi ◊ zool. polž s stožčasto hišico, Calliostoma ♪
  16.      kotalíti  -ím nedov. (ȋ í) premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: kotaliti hlode; velik kolobar sira so kotalili do kamiona; kamenje se kotali po strmini navzdol; pren., knjiž. veter kotali črne oblake kotalíti se 1. ekspr. s težavo, nerodno premikati se: otrok se kotali za materjo 2. redko potepati se, pohajkovati: kotali se po vasi kotalèč -éča -e: kotaleče se krogle ♪
  17.      kotánčast  -a -o prid. (á) star. podoben kolobarju, spirali: kotančasti okraski kotánčasto prisl.: dim se kotančasto dviga proti nebu ♪
  18.      kotánec  -nca m (á) star. kolobar, spirala: veter je vrtinčil kotance suhega snega / dim se je dvigal v kotancih ♪
  19.      kotíček  -čka m (ȋ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od kot(ič): skril se je v kotiček / svojega kotička pri oknu ni odstopil / zelenjadni kotiček / je redek v tem kotičku Evrope / v skrivnem kotičku njenega srca ∙ ekspr. pretaknili so vse kotičke povsod so pogledali, vse so preiskali; uredili so prodajni kotiček za cigarete oddelek; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto 2. s prilastkom skrajni del ust, oči: ob očesnih kotičkih so že bile gubice; kotiček ust / s kotički oči ga je opazoval 3. s prilastkom soba, prostor za kako dejavnost: odprli so pionirski kotiček; šahovski kotiček 4. s prilastkom stalna rubrika v časopisu, reviji, navadno le za ožji krog bralcev: urednik jezikovnega kotička; ugankarski kotiček; najraje bere zdravstveni kotiček ♪
  20.      kòv  kôva in kóv -a m (ȍ ó; ọ̑) 1. knjiž. kovanje: kov jekla / dati v kov // num. vtisnjen znak, podoba (na novcu): opremiti s kovom / enostranski, dvostranski kov 2. nav. rod. ed., star. vrsta, sorta: sin je čisto drugega, drugačnega kova kot oče; ljudje istega kova si ne morejo nasprotovati; ni bila takega kova, da bi tvegala / umetniki manjšega kova ∙ naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov ♪
  21.      kózmičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na kozmos, vesoljski: breztežno stanje v kozmičnem prostoru / kozmični faktorji, zakoni / kozmični izstrelki; kozmične rakete / kozmični poleti / kozmična lirika; je pesnik kozmične poezije ♦ astr. kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; fiz. kozmični žarki najmanjši delci snovi, ki prihajajo iz vesolja na zemljo; druga kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči kako telo, da lahko zapusti težnostno območje zemlje; prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo; kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje; jur. kozmično pravo pravo o mednarodnih in meddržavnih odnosih v zvezi z dejavnostjo v vesolju // v zvezi kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: izstreliti kozmično ladjo; posadka kozmične ladje 2. publ., ekspr. zelo velik, ogromen: človekova oblast nad naravo je dosegla že kozmični obseg; kozmične razdalje, razsežnosti ♪
  22.      kóža  -e ž (ọ́) 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ◊ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje ♪
  23.      kránjski  -a -o prid. (á) 1. star. slovenski: kranjski humor; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj; kranjski rojak 2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela ● ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec ◊ bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb kránjsko prisl.: govoriti (po) kranjsko ∙ pog., ekspr. povej (po) kranjsko po domače, razumljivo; sam.: pog. dve kranjski, prosim kranjski klobasi ♪
  24.      krás  -a m (ȃ) knjiž. (izredna) lepota: prevzel ga je kras deklet; miloba in kras / kras gor / kras davnih dni // star. okras: drevo je kras vrta ♪
  25.      krástavec  -vca m (á) 1. redko krastav človek: krastavci in gobavci 2. star. škrlup, fuzikladij: škropiti proti krastavcu ♪

   926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA