Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
O (9.951-9.975) 
- dobljív -a -o prid. (ȋ í) redko dostopen, dosegljiv: knjiga je težko dobljiva ♪
- dobojeváti -újem dov. (á ȗ) knjiž. končati boj: tovariši, dobojevali smo / z notranjim predmetom četa je dobojevala poslednji boj; pren. dobojeval je v sebi boj očiščenja dobojeváti se z bojem priti do česa, doseči kaj: dobojevati se do svobode dobojeván -a -o: še ne dobojevani socialni boji; notranji boj še ni dobojevan ♪
- doboríti se -ím se dov., dobóril se (ȋ í) knjiž. 1. z bojem priti do česa, doseči kaj: doboriti se do enakopravnosti; doboriti se na položaj 2. redko končati boj: doborila sem se ♪
- dóboš neskl. pril. (ọ̑) gastr., v zvezi doboš torta torta iz tankih plasti biskvitnega testa s karamelno glazuro: postregla mu je z doboš torto in kompotom ♪
- dóbov -a -o prid. (ọ̑) star. hrastov: dobov gozd, les ♪
- dobovína -e ž (í) star. hrastov les: miza iz dobovine ♪
- dóbovje -a s (ọ̑) star. hrastov gozd: gosto dobovje ♪
- dobránati -am tudi dobranáti -ám dov. (ā; á ȃ) končati brananje: dobranala sta in izpregla ♪
- dobráti -bêrem dov., tudi doberó; dobrál (á é) končati branje: učitelj je dobral dobráti se beroč priti do česa: komaj se je dobral do konca knjige dobrán -a -o: v dveh večerih je bila knjiga dobrana; Prešernove pesmi niso nikoli zares dobrane popolnoma, čisto dojete ♪
- dobráva -e ž (ȃ) knjiž. valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem: živina se pase na dobravi; po dobravah je nabiral lešnike; v dobravi se oglaša kukavica; cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava; pesn. mračna, tiha dobrava ♪
- dobrávski -a -o (ȃ) pridevnik od dobrava: dobravske trate ♪
- dobrcì -èv in dóbrci -ev m mn. (ȉ ȅ; ọ̄) nar. dolenjsko ošpice: otrok ima dobrce ♪
- dobrčàv -áva -o prid. (ȁ á) nanašajoč se na dobrce: dobrčav otrok / dobrčav izpuščaj ♪
- dobréti -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os., star. prijati, dobro deti: gorski zrak mu dobri ♪
- dobríčina -e m (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil; delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine ♪
- dobríčina -e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina; poznam ga, stara dobričina je; odličen tovariš je in velika dobričina ♪
- dobríčnež -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež ♪
- dobríčnik -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik; kako se je razvnel, stari dobričnik ♪
- dobríka -e ž (í) nar. dobrovita ♪
- dobríkanje -a s (ȋ) glagolnik od dobrikati se: pridobil si ga je z dobrikanjem / dobrikanje psa ♪
- dobríkati se -am se nedov. (ȋ) izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika dobrikajóč se -a -e: pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom ♪
- dobríkav -a -o prid. (í) ki se (rad) dobrika: dobrikav človek / govoriti sladke, dobrikave besede dobríkavo prisl.: dobrikavo ji je pogledal v oči ♪
- dobríkavost -i ž (í) lastnost dobrikavega človeka: njena dobrikavost mu že preseda ♪
- dobrín -a m (ȋ) agr. krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom, odporen zlasti proti raku ♪
- dobrína -e ž (í) 1. nav. mn. kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb: pridobivati, proizvajati dobrine; gospodarske, potrošne dobrine; težiti po vedno novih materialnih dobrinah; duhovne dobrine; ustvarjati kulturne dobrine; izmenjava raznih dobrin 2. redko korist: cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok; to je dobrina za vse ljudi 3. knjiž. dobra, pozitivna lastnost: etične dobrine; planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine ♪
9.826 9.851 9.876 9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051 
