Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (86.758-86.782)


  1.      vijúgati  -am nedov. (ū) 1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave 2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal // zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici vijúgati se 1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga 2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim vijugajóč -a -e: vijugajoč se dim ♪
  2.      vijúgav  -a -o prid. (ú) 1. ki se vijuga: vijugava cesta, reka / iz cigar je uhajal vijugav dim 2. ki ima obliko vijuge: vijugavi obrisi gor vijúgavo prisl.: reka vijugavo teče med polji ♪
  3.      vijúgavica  -e ž (ū) redko zavoj, vijuga: vijugavice suhih strug ♪
  4.      vík  -a m (ȋ) star. kričanje, vpitje: iz hiše je bilo slišati hrupen vik; otroški vik in smeh ∙ ekspr. dvigniti, zagnati vik in krik zelo se razburiti za kaj ♪
  5.      víka  -e ž (ȋ) zastar. kričanje, vpitje: iz tabora se je razlegala glasna vika ♪
  6.      víkanje 1 -a s (ȋ) glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje ♦ lingv. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini ♪
  7.      víkanje 2 -a s (ȋ) 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje ♪
  8.      vikár  -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik ♪
  9.      vikariát  -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪
  10.      vikárij  -a m (á) rel. vikar: patriarhov vikarij ♪
  11.      víkati  -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪
  12.      víkati  -am tudi víčem nedov. (ȋ) 1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili 2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala 3. star. kričati, vpiti: prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem ♪
  13.      vikend  tudi weekend -a [víkend] m (ȋ) 1. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov 2. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom, kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo; neskl. pril.: vikend hišica; vikend naselje ♪
  14.      víkendar  -ja m (ȋ) pog. lastnik vikenda: pot so naredili vikendarji ♪
  15.      vikendáš  -a m (á) pog. lastnik vikenda: prodajati parcele vikendašem ♪
  16.      víkendski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vikend: vikendsko naselje / vikendski mir / vikendski turizem ♪
  17.      víkinški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Vikinge: vikinška ladja; ostanki vikinškega mesta / vikinški muzej ♪
  18.      víkniti  -em dov. (í ȋ) 1. ekspr. vzklikniti: od presenečenja vikniti 2. star. zakričati, zavpiti: jezno je viknila ♪
  19.      vikúnja  -e ž (ú) zool. južnoameriška divja žival z mehko volnato dlako, Lama vicugna: volna vikunje ♪
  20.      víla 1 -e ž (ȋ) razkošneje grajena hiša z vrtom: sezidati vilo in urediti vrt okoli nje; vila ob morju / enodružinska vila ♪
  21.      víla 2 -e ž (ȋ) mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: vile so plesale v mesečini; dobra, prijazna, zla vila; bila je lepa kot vila / gorska, vodna vila ♪
  22.      vilája  -e ž (ȃ) v nekaterih arabskih državah višja upravna enota: razdeliti državo na vilaje; načelnik vilaje ♪
  23.      vilajét  -a m (ẹ̑) v Turčiji, nekdaj višja upravna enota: bosanski vilajet ● knjiž., ekspr. koroški vilajet Koroška kot dežela, v kateri so Slovenci v podrejenem položaju ♪
  24.      vílar  -ja m (ȋ) lov. jelen ali srnjak z vilastim rogovjem: šilar, vilar in šesterak ♪
  25.      vílast  -a -o prid. (í) podoben vilam, orodju: vilaste veje ♦ lov. vilasto rogovje rogovje, ki ima na vsakem rogu po en odrastek vílasto prisl.: vilasto razraslo deblo ♪

   86.633 86.658 86.683 86.708 86.733 86.758 86.783 86.808 86.833 86.858  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA