Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (84.883-84.907)


  1.      újevski  -a -o prid. (ū) lingv. nanašajoč se na glas u: ujevski samoglasniki / ujevska osnova osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -u ♪
  2.      ujezíti  -ím dov., ujézil (ȋ í) spraviti v jezo: če ga ujeziš, te še udari; ujeziti koga s pripombo / ujezilo me je, ker ni prišel / kar ga bolj ujezi, to mu rečem razjezi ujezíti se začutiti, izraziti jezo: ujezil se je in odvrgel orodje; ujeziti se zaradi koga, česa / ujeziti se na koga, kaj razjeziti se / ali boš že nehal, se je ujezil ♪
  3.      ujezljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) ujezi: ujezljiv človek ♪
  4.      újma  -e ž (ū) knjiž. dogodek, pojav v naravi, ki povzroči veliko škodo: pokrajino je prizadela ujma; povodenj, suša in druge ujme / vodna, vremenska ujma // dogodek, pojav, ki povzroča veliko trpljenje: lakota, vojska in druge ujme / ekspr. snubce pobil je ošabne, ki ujma bili so za hišo (Homer — A. Sovre) ♪
  5.      újna  -e ž (ū) star. 1. materina sestra, teta (po materini strani): imel je dve ujni 2. navadno kot nagovor starejša znana ženska; teta: kako ste kaj, ujna ♪
  6.      újsati  -am nedov. (ȗ) nar. ujčkati, gugati: ujsati otroka / ujsati na kolenih, rokah újsati se gugati se (na gugalnici): otroci se ujsajo pod drevesom ♪
  7.      ujúžiti se  -im se dov. (ú ȗ) postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je ujužilo; brezoseb. po novem letu se je ujužilo / sneg se je ujužil postal razmehčan, topeč se ♪
  8.      úk  -a m (ȗ) 1. star. učenje: bolj se je trudil z ukom, manj je znal / uk juncev se je že začel / po treh mesecih opustiti uk tujega jezika / javni, privatni uk pouk, poučevanje / ko je končal uke, je postal sodnik šolanje, študij 2. nekdaj usposabljanje za kak poklic, kako obrt: uk pri mojstru je trajal tri leta / dati, sprejeti koga v uk 3. star. nauk, učenje: ukvarjati se s čudnimi uki // pouk, nasvet: upoštevati uk, uke staršev; modri uki / ta izkušnja naj ti bo koristen uk ♪
  9.      ukalíti 1 -ím dov., ukálil (ȋ í) redko skaliti: ukaliti vodo / potok se je zaradi dežja ukalil ♪
  10.      ukalíti 2 -ím dov., ukálil (ȋ í) zakaliti: ukaliti sabljo, sekiro ♪
  11.      ukalúpiti  -im dov. (ū ȗ) ekspr. narediti, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki: ukalupiti delo, prireditve; življenje se ne da ukalupiti / ukalupiti kaj v predpis, shemo ukalúpljen -a -o: ukalupljen postopek; njegove pesmi so pogosto ukalupljene ♪
  12.      ukalúpljati  -am nedov. (ú) ekspr. delati, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki: ukalupljati delo, razprave ♪
  13.      ukána  -e ž (ȃ) kar se naredi, povzroči z namenom, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne bi dosegel tega, kar namerava, hoče: ukana je spodletela, uspela; odkriti, spregledati ukano / ekspr. njegova glava je polna ukan / pridobiti koga z ukano / knjiž. rokohitrske ukane triki ♪
  14.      ukániti  -im, tudi ukaníti in ukániti -im dov. (á ā; ȋ á ā) namerno narediti, povzročiti, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseže tega, kar namerava, hoče: ukaniti nasprotnika; zasledovalca je spretno ukanil / ukaniti koga pri plačilu, za zemljo prevarati, ogoljufati; ukaniti koga za zmago // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne doseže tega, kar namerava, upa: usoda, vojna jih je ukanila; ni pil veliko, toda vino ga je vendarle ukanilo se je preveč opil; brezoseb. vse sem dobro premislil, toda ukanilo me je ukániti se, tudi ukaníti se in ukániti se knjiž. prevarati se, zmotiti se: ukanil si se, ni ga tukaj ♪
  15.      ukánjati  -am nedov. (á) namerno delati, povzročati, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne dosega tega, kar namerava, hoče: ukanjati zasledovalce / trgovci so jih ukanjali varali, goljufali // ekspr. delati, povzročati, da kdo ne dosega tega, kar namerava, upa: zemlja je kmeta ukanjala leto za letom ♪
  16.      úkanje  -a s (ū) lingv. izgovarjanje glasu u namesto o: narečno ukanje; akanje in ukanje ♪
  17.      úkanje  stil. ukánje -a s (ū; ȃ) glagolnik od ukati: slišati ukanje; ukanje fantov / ukanje sove ♪
  18.      ukanljív  -a -o prid. (ȋ í) star. 1. zvit, prebrisan: ukanljiva lisica 2. varljiv: ukanljiv molk; ukanljivi upi ♪
  19.      úkati  -am nedov. (ū) 1. oglašati se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fantje, pastirji ukajo; ukati in vriskati / ukati po cesti 2. oglašati se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova uka / nar. dolenjsko vlak uka ukáje: ukaje oditi ukajóč -a -e: ukajoč nadaljevati pot; ukajoča sova ♪
  20.      ukàz  -áza m (ȁ á) 1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje: izdati, ponoviti, preklicati ukaz; glasen, oster ukaz; gospodarjev ukaz; pismeni, ustni ukaz; ukaz predsedstva; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu; gostje so kot na ukaz vstali in odšli zelo hitro in vsi hkrati / dati ukaz ukazati; dobil sem ukaz, da moram ostati; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr. volja daje ukaze nogam, rokam // kar se ukaže, ukazuje: izpolniti, ubogati ukaz; izmakniti se ukazu obveznosti, ki sledi iz ukaza / ukaz je ukaz kar se ukaže, mora biti uresničeno // besedilo, znak te izrazitve: ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši; izreči, slišati ukaz; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz 2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj 3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati: odkritosrčnost je zame ukaz; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz ♪
  21.      ukázati  tudi ukazáti ukážem dov. (á á á) 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazati hlapcu napreči konja; ukazati psu: lezi; naredi, kar sem ukazal; ukazal je, da morate takoj na pot; z roko je ukazal, naj utihnejo; pismeno, ustno ukazati; ukazati in prepovedati / ukazati napad, umik / elipt.: ukazati alarm; papir in pero! je ukazal ♦ voj. poveljnik je ukazal ogenj izrekel, izrazil povelje // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: prosim, kaj ukažete; ostani tu. Kakor ukažete 2. dati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazati računalniku, naj poišče potrebne podatke 3. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: srcu ne moreš ukazati, naj ljubi / ukazati viharjem mir 4. zastar. naročiti: gost je ukazal pečenko in vina ukázan -a -o: končati ukazano delo; tako je ukazano; sam.: narediti ukazano ♪
  22.      ukazljív  -a -o prid. (ȋ í) star. ukazovalen: biti ukazljiv ukazljívo prisl.: veslo iz rok, je rekel ukazljivo ♪
  23.      ukažêljen  -jna -o prid. (é ē) star. vedoželjen: ukaželjen človek, učenec; biti zelo ukaželjen ♪
  24.      ukériti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̄) zastar. (udobno) se namestiti, usesti: ukeril se je na peč in zaspal / rad bi se ukeril v kak urad rad bi dobil kako mesto, službo v uradu ♪
  25.      ukinítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ukiniti: ukinitev pošte, šole zaradi premajhnega števila prebivalcev / ukinitev kreditov, vizumov / ukinitev izkoriščanja ♪

   84.758 84.783 84.808 84.833 84.858 84.883 84.908 84.933 84.958 84.983  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA