Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (84.583-84.607)


  1.      ubèg  in ubég -éga m (ȅ ẹ́; ẹ̑) zastar. pobeg: ubeg iz zapora ♪
  2.      ubégel  -gla -o [ǝu̯] prid. (ẹ́) star. pobegel: ubegli ujetniki ♪
  3.      ubéglec  -a [lǝc] m (ẹ̑) zastar. ubežnik: zasledovati ubegleca ♪
  4.      ubégniti  -em dov., tudi ubegníte; tudi ubegníla (ẹ́ ẹ̑) zastar. pobegniti: poskušati ubegniti / ubegniti nevarnosti umakniti se pred njo, se ji izmakniti ♪
  5.      ubelíti  in ubéliti -im dov. (ȋ ẹ́) star. obeliti: ubeliti platno / skrbi ubelijo lase / ubeliti deblo ubéljen -a -o: ubeljene rjuhe ♪
  6.      ubesedítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ubesediti: ubeseditev dogodkov; sodobna ubeseditev antičnega mita; tehnika ubeseditve ♪
  7.      ubeséditi  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. izraziti z besedami: ubesediti doživetja, misli ♪
  8.      ubesedítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ubeseditev: ubeseditveni postopek / ubeseditvena sredstva ♪
  9.      ubežáti  -ím dov., ubéži; ubéžal tudi ubêžal (á í) 1. z begom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ubežati sovražniku / ubežati pred zasledovalci // ekspr. umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: ubežati kazni / ubežati usodi / za las je ubežal smrti 2. star. pobegniti, zbežati: obljubil je, da ne bo poskušal ubežati; ubežati od doma / pes se je strgal z verige in ubežal ušel; ubežati od vojakov dezertirati ♪
  10.      ubéžen  -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na beg, pobeg: ubežni nameni / ubežni rovi v brlogu // star. pobegel: ubežni vojak; ubežna skupina ◊ astr. ubežna hitrost hitrost, ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; mat. ubežna ravnina s projekcijsko ravnino vzporedna ravnina skozi projekcijsko središče ♪
  11.      ubéžnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od ubežnik: ujeti ubežnico; ubežnica iz vzgojnega doma ♪
  12.      ubéžnik  -a m (ẹ̑) kdor ubeži, pobegne: zasledovati ubežnika; ubežnik iz zapora / knjiž., redko politični ubežnik politični begunec; vojaški ubežnik dezerter ♪
  13.      ubéžniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ubežnike: ubežniška skupina / knjiž., redko ubežniška vlada begunska vlada ♪
  14.      ubijáč  -a m (á) 1. priprava za ubijanje z udarcem: imeti v roki, žepu ubijač; ubiti ribo z ubijačem; lesen, železen ubijač 2. zastar. ubijalec: kaznovati ubijača ♪
  15.      ubijálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor ubije človeka: najti, ujeti ubijalca; morilci in ubijalci / bolezenski ubijalec; ubijalec iz ljubosumnosti 2. ekspr. kdor povzroči, da kdo izgubi kaj duševnega: on je ubijalec najine ljubezni ♪
  16.      ubijálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ubijanje: ubijalna sla / ubijalno orožje ♪
  17.      ubijálka  -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki ubije človeka: soditi ubijalki; požigalka in ubijalka ♪
  18.      ubijálski  -a -o [u̯s] prid. (ȃ) nanašajoč se na ubijalce ali ubijanje: ubijalsko orodje, orožje / ubijalski pogled / ubijalski mraz zelo hud ♪
  19.      ubíjanje  -a s (í) glagolnik od ubijati: ubijanje ljudi; sla po ubijanju / množično ubijanje / ubijanje živali / ubijanje upanja, volje do dela / ubijanje časa s klepetanjem / ubijanje z delom, s kmetijo ♪
  20.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi ♪
  21.      ubikácija  -e ž (á) knjiž. kraj, prostor, kjer kaj je, se nahaja: ubikacija svetišča / železniške ubikacije stavbe, zgradbe; vinske gorice z ubikacijami za vinogradnike z domovi, s stanovanji ♪
  22.      ubikvitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. dejstvo, da kaj je, se nahaja povsod, povsodnost: načelo ubikvitete ♪
  23.      ubirálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) muz. ozka, podolgovata deščica na godalih in brenkalih, ob katero se s prsti pritiskajo strune in s tem spreminja višina tonov: ebenovinasta ubiralka; ubiralka na kitari, violini; prijemi na ubiralki ♪
  24.      ubíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ubirati: ubiranje razglašenih strun / navadil se je ubiranja lastnih poti ♪
  25.      ubírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj // star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu // s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive ● ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki ubírati se teh. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu ♪

   84.458 84.483 84.508 84.533 84.558 84.583 84.608 84.633 84.658 84.683  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA