Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (79.333-79.357)



  1.      slúzen  -zna -o prid. () nanašajoč se na sluz: sluzen ovoj; sluzna prevleka / redko sluzna riba sluzastaanat. sluzna žleza žleza, ki izloča sluz
  2.      sluzéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko cediti se, mezeti: iz rane je še vedno sluzel gnoj
  3.      slúziti  -im nedov.) delati sluzasto: voda sluzi kamenje slúziti se izločati sluz, tekočino: rana se sluzi
  4.      slúznat  -a -o prid. () 1. ki je iz sluza: jajčeca obdaja sluznat ovoj; opazovati sluznate kepe v vodi // ki vsebuje sluz: bolnik ima sluznato blato 2. sluzast: sluznate gobe / sluznata juha
  5.      slúznica  -e ž () plast na notranji strani votlih organov, v kateri so žleze, ki izločajo sluz: sluznica obdaja nosno votlino; plini dražijo sluznico dihalnih organov; bleda, nabrekla, vlažna sluznica; prekrvljenost, vnetje sluznice / črevesna, nosna, želodčna sluznica
  6.      slúzničen  -čna -o prid. () nanašajoč se na sluznico: sluznične gube / vlažna sluznična površina ♦ anat. sluznične resice
  7.      slúznik  -a m () anat. s tekočino napolnjena vrečica med mišico in kostjo, navadno ob sklepu: sluzniki olajšujejo drsenje mišic ob kosti
  8.      sluznína  -e ž () biol. glavna sestavina sluza: sluznina v slini, želodčnem soku
  9.      služáben  -bna -o prid. (á ā) zastar. služabniški: služabne sobe / služabni ljudje služabniki
  10.      služábnica  -e ž () ženska oblika od služabnik: imeti, najeti služabnico; grofova služabnica; bila je služabnica v sodnikovi hiši ∙ evfem. služabnica ljubezni vlačuga, prostitutka
  11.      služábnik  -a m () 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj: zvest služabnik gledališča, medicine / biti služabnik lepe besede ● star. služabnik božji duhovnik; star. cesarski služabnik državni uradnik; star. to so satanovi služabniki hudobni, zlobni ljudje; star. služabnik pravice stražnik, orožnik
  12.      služábniški  -a -o prid. () nanašajoč se na služabnike: služabniški prostori / služabniško vedenje
  13.      slúžba  -e ž () 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živiagr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo
  14.      slúžben  -a -o prid. () nanašajoč se na službo: dobro izkoriščen službeni čas; dosegel je visok službeni položaj; službene dolžnosti, zahteve / službena leta delovna doba / službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznostifilat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomen slúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan ∙ ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano
  15.      slúžbica  -e ž () ekspr. manjšalnica od služba: poiskati si službico; dobra, donosna službica; nepomembna službica
  16.      slúžen  -žna -o prid. (ú ū) zastar. 1. ki služi: služni ljudje 2. uslužen, ustrežljiv: hiter in služen pisar ● zastar. vaščani so bili služni turjaškemu grofu podložni; zastar. to znanje vam bo še služno koristnojur. služno zemljišče služeče zemljišče
  17.      slúženje  -a s (ú) glagolnik od služiti: nezakonito služenje in bogatenje / služenje narodnim koristim / med služenjem vojaškega roka je opravil vozniški izpit
  18.      služinčád  -i ž () v nekaterih deželah služabniki: služinčad stanuje v stranskem krilu poslopja; gospodar je izplačal, nadzoroval služinčad
  19.      služítelj  -a m () zastar. sluga, služabnik: služitelj v plemiški hiši / dolgo je bil šolski služitelj
  20.      služíteljica  -e ž () ženska oblika od služitelj: služitelji in služiteljice
  21.      služíti  in slúžiti -im nedov. ( ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljalaekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča
  22.      slúžkinja  -e ž () v nekaterih deželah stalno najeta ženska, navadno v mestu, za pomoč pri gospodinjskih delih: imeti, najeti služkinjo ∙ ekspr. bila je vsem za služkinjo vsem je morala streči, pomagati
  23.      slúžnik  -a m () 1. arhit. k steni ali slopu prislonjen stebričasti nosilec gotskega obočnega sistema: tudi rebra in služniki so poslikani 2. zastar. služabnik: najeti služnika
  24.      smálta  -e ž () kem. s kobaltovim oksidom modro obarvano, v prah zmleto kalijevo steklo za barvanje emajla, stekla
  25.      smarágd  -a m () drag kamen zelene barve: prstan s smaragdom

   79.208 79.233 79.258 79.283 79.308 79.333 79.358 79.383 79.408 79.433  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA