Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (66.583-66.607)


  1.      nakladálnik  -a m (ȃ) grad. stroj za nakladanje in prekladanje zemeljskega materiala: bagri, dumperji in nakladalniki ◊ agr. nakladalnik naprava za nakladanje gnoja na vozilo; mont. valjčni nakladalnik naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na tekoči trak ♪
  2.      nakládanje  -a s (ȃ) glagolnik od nakladati: nakladanje hlodov, peska; nakladanje živine; prostor za nakladanje / nakladanje ladij, vagonov / njegova naloga je nakladanje peči / nakladanje novih dajatev ♪
  3.      nakládati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nakladati hlode, živino; preveč si nakladaš, ne boš prinesel daleč / nakladati ladjo, vagon // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: samo drva sem nakladal; premalo naklada, ogenj bo ugasnil // redko, navadno s prislovnim določilom zlagati, dajati: nakladati drva v skladovnico / nakladati knjige drugo na drugo / ekspr. kar naprej si je nakladal na krožnik 2. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nakladali so mu veliko dolžnosti; preveč mu nakladaš, saj ne bo utegnil vsega opraviti / nakladati dajatve ♪
  4.      nakláden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nakladanje ali naklado: nakladna postaja ♦ čeb. nakladni panj panj iz naklad ♪
  5.      nakladíšče  -a s (í) redko nakladališče: pristaniška nakladišča ♪
  6.      nakládnica  -e ž (ȃ) trg. listina, s katero se potrjuje sprejem blaga za prevoz po morju in njegova izročitev naslovniku; konosament: izpolniti nakladnico ♪
  7.      naklájen  -a -o prid. (ȃ) nar. vzhodno naložen, napolnjen: žepe ima naklajene z jabolki ♪
  8.      naklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. podarjati, poklanjati: naklanjati bogata darila / gospe mu naklanjajo prijazne nasmeške / naklanja jim veliko ljubezen, pozornost izkazuje, posveča // preskrbovati, omogočati: zaslužek naklanjajo rajši tujcem kot domačinom 2. star. nagibati, siliti: ljubezen do otrok ga naklanja k takim dejanjem / k ljubezni do svojcev človeka naklanja narava naklánjati se star. sklanjati se, nagibati se: za njegovim hrbtom se je naklanjal k njej / drevesa se naklanjajo nizko nad pot // bližati se čemu, končevati se: dan se že naklanja k večeru ♪
  9.      nakláti  -kóljem dov., nakôlji nakoljíte (á ọ́) 1. nekoliko razklati: debela polena je razklal, drobnejša pa samo naklal; na čereh se je ladja naklala 2. nasekati, nacepiti: naklati drv, trsk ♪
  10.      naklatíti  in naklátiti -im, tudi naklátiti -im dov. (ȋ á; á) 1. s klatenjem priti do določene količine česa: naklatiti košaro hrušk, sliv 2. slabš. reči, povedati: naklatil jim je vseh mogočih neumnosti naklatíti se in naklátiti se, tudi naklátiti se ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po potepanju, pohajkovanju: ko se je naklatil po gozdu, je odšel še na polje / dovolj si se že naklatil po svetu ● ekspr. naklatili so se od vseh strani so prišli ♪
  11.      naklejíti  -ím tudi nakléjiti -im dov., nakléjil (ȋ í; ẹ̑) premazati s klejem: naklejiti deske, lepenko ♪
  12.      naklèp  -épa m (ȅ ẹ́) knjiž. namen, načrt, navadno slab, skriven: obtožili so ga naklepa, da je hotel umoriti soseda; dokazali so mu hudoben naklep; maščevalni, zločinski naklep / delati naklepe / star. imeti dober naklep namen / njegovi naklepi so spodleteli; izvršiti svoj naklep ♦ jur. naklep duševni proces, pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; eventualni naklep pri katerem storilec ne želi posledice kaznivega dejanja, jo pa predvideva in vanjo privoli ♪
  13.      naklépanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od naklepati: naklepanje maščevanja, upora / redko naklepanje, da je tatove morda kdo videl, se ni potrdilo domneva ♪
  14.      naklépati  -am nedov. (ẹ̑) knjiž. snovati, pripravljati, navadno kaj slabega: naklepati izdajo, umor; ugibali so, kaj naklepa sovražnik; nekaj hudega naklepajo proti njim / le kaj naklepajo z ujetnikom mislijo, nameravajo storiti // redko misliti, premišljevati: naklepal je, kaj naj stori ♪
  15.      naklepáti  -klépljem dov., naklêplji naklepljíte; naklêpal (á ẹ́) 1. redko sklepati: naklepati koso 2. ekspr. reči, povedati: naklepal ji je veliko neumnosti ● ekspr. pošteno ga je naklepal natepel, pretepel; ekspr. koliko kilometrov si naklepal prevozil ♪
  16.      naklépen  -pna -o prid. (ẹ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice: naklepni uboj, umor / naklepno kaznivo dejanje naklépno prisl.: naklepno povzročiti škodo ♪
  17.      naklepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) ekspr. reči, povedati veliko, navadno nepomembnega: kaj vse so ji naklepetale o njem / naklepetati novic o domačih naklepetáti se nagovoriti se: dovolj sva se naklepetala ♪
  18.      naklepíčiti  -im dov. (í ȋ) nav. 3. os., nar. zgoditi se, pripetiti se: Naj se nameri in naklepiči, da nam spet pošljejo .. tistega oficirja (F. Finžgar) ♪
  19.      nakléstiti  -im dov., nakléščen (ẹ́ ẹ̄) 1. s kleščenjem priti do določene količine česa, navadno vej: naklestiti kup vej / naklestili so smrečja za nastil 2. ekspr. natepsti, pretepsti: oče ga je spet naklestil; naklestiti s palico / partizani so naklestili sovražnikovo četo premagali ♪
  20.      nakléti se  -kólnem se [u̯n] dov., nakolníte se tudi nakólnite se; naklél se; nam. naklét se in naklèt se (ẹ́ ọ́) ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po preklinjanju: pošteno se je naklel / ko se je naklel, se je pomiril ♪
  21.      nakljúb  prisl. (ȗ) izraža, da je dejanje namerno drugačno, kot se želi, pričakuje: delati komu nakljub / ekspr. kakor nakljub se je zgodilo prav to, česar ni hotel / ekspr. uspeti vsem oviram nakljub ♪
  22.      nakljúb  predl. (ȗ) z dajalnikom, redko kljub: nakljub mrazu hodi brez klobuka ♪
  23.      nakljúčba  -e ž (ȗ) zastar. naključje: čudna, srečna naključba / srečala sta se po naključbi ♪
  24.      nakljúčen  -čna -o prid. (ȗ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev; slučajen: ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen; vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna / naključni gost, opazovalec; naključna najdba ◊ fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti; jur. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti nakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega ♪
  25.      nakljúčiti  -im dov. (ú ȗ) nav. 3. os., star. odločiti, določiti: oče je naključil drugače / usoda je to naključila nakljúčiti se knjiž. zgoditi se, pripetiti se: naključil se je čuden dogodek; naključilo se je nekaj slabega; mogoče se naključi, da ga kje srečaš / naključila se mu je sreča, o kateri še sanjal ni doživel je srečo ♪

   66.458 66.483 66.508 66.533 66.558 66.583 66.608 66.633 66.658 66.683  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA