Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (64.958-64.982)


  1.      membrána  -e ž (ȃ) knjiž. 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati; kožica, opna: predreti, raztrgati membrano / membrane v ušesih / membrana na bobnu; pren., ekspr. muzika verzov je vplivala na njegove čustvene membrane // teh. na obod napeta, pritrjena tanka, prožna ploščica, ki more nihati: membrana v zvočniku se je pokvarila; gumijasta, kovinska membrana / telefonska membrana / membrana v črpalki 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: difuzija plina skozi membrano / filtrirna membrana; polprepustna membrana 3. redko tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje; ovojnica, mrena: možgane ovijajo tri membrane / sklepna membrana ◊ biol. celična membrana zunanji, mrtvi del celice ♪
  2.      membránski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na membrano: naprava z membranskim preusmerjanjem ♦ strojn. membranska črpalka ♪
  3.      ména  -e ž (ẹ́) 1. knjiž. menjava, menjavanje: mena dobrin / narediti dobro meno / mena razmerja, vremena / stalne zgodovinske mene ♦ med. mena glasu sprememba glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutacija 2. astr., navadno v zvezi Lunina mena razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo Lune: opazovati Lunine mene / izračunati Lunine mene 3. knjiž., redko doba, razvojna stopnja: proizvodnja je v meni naraščanja 4. med. doba med zrelostjo in starostjo, zlasti pri ženskah; klimakterij: biti v meni / doba, leta mene ● knjiž. ob meni stoletja na koncu enega ali na začetku drugega stoletja ♪
  4.      menáda  -e ž (ȃ) v grški mitologiji žensko bitje, ki spremlja boga Dioniza: raztrgale so ga menade; blazna, divja menada // knjiž., redko bakhantka, bakhantinja: ples menad ♪
  5.      menárha  -e ž (ȃ) med. prvo (mesečno) perilo: dobiti menarho ♪
  6.      menáža  -e ž (ȃ) žarg., voj. 1. (vojaška) hrana: menažo smo redno dobivali; dobra menaža / deliti, kuhati menažo jed, jedi; pri menaži je šest vojakov manjkalo pri jedi, pri obroku 2. v zvezi oficirska menaža, v stari Avstriji oficirska menza, oficirska restavracija: hraniti se v oficirski menaži; vodja oficirske menaže ♪
  7.      menážen  -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na menažo: menažna skodelica / menažni voz ♪
  8.      menažeríja  -e ž (ȋ) 1. zbirka živih tujih, divjih živali za razkazovanje, proučevanje, navadno pri cirkusu: imeli so vrtiljak in menažerijo; izpopolniti menažerijo / potujoča menažerija // prostor, stavba s to zbirko: iti v menažerijo; hrup v menažeriji 2. knjiž. zbirka igrač, figur, ki predstavljajo živali: otroka se igrata z menažerijo / steklena menažerija / ekspr. njen klobuk je poln menažerije 3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: doma ima že celo menažerijo mačk in psov / menažerija človeških strasti in napak ♪
  9.      menážka  -e ž (ȃ) žarg., voj. vojaška posoda za hrano, navadno iz aluminija: jesti iz menažke; stali so pred kotlom z menažkami v rokah ♪
  10.      mencánje  -a [mǝn] s (ȃ) glagolnik od mencati: mencanje očesa, rok / mencanje in ožemanje perila / nobenega zavlačevanja in mencanja ni bilo / mencanje prosa ♪
  11.      mencáti  -ám [mǝn] nedov. (á ȃ) 1. premikati del česa z roko sem in tja, da se drgne ob drug del, navadno pri pranju: mencati perilo; mencati in ožemati / v zadregi je mencal robec mečkal, stiskal // premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati: mencala je otrokove premrle roke; od veselja si je mencal dlani, roke / še ves zaspan si je mencal oči 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami: vrsta se ni premaknila, zato je vse bolj mencal; otrok nestrpno menca pred vrati / v zadregi je mencal z nogami / kaj pa toliko menca na sedežu 3. ekspr. hoditi s kratkimi koraki: mencal je okoli očeta in ga pregovarjal; mencati proti domu; počasi, urno mencati 4. ekspr. omahovati, pomišljati se: menca in menca, preden kaj stori / mencati z odgovorom / mogoče, najbrž, je mencala ◊ agr. mencati proso ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih; meti ♪
  12.      mencàv  -áva -o [mǝn] prid. (ȁ á) ekspr. omahljiv, neodločen: mencavo vedenje mencávo prisl.: mencavo govoriti ♪
  13.      mènda  in mendà [men in mǝn] prisl. (ȅ; ǝ̏; ȁ) 1. izraža domnevo: menda je to edini človek, ki mu zaupa; nocoj se menda še ne vrnejo; slabo ji je, menda od slabega zraka 2. ekspr., včasih okrepljen izraža samoumevnost: menda si slep, da ne vidiš, kod hodiš; če prenese most kamion, bo menda tudi mene; saj menda ne boš huda, če prisedem / v takem dežju pa menda ne boste šli od doma; menda vendar ne bo ves dan megla; pog. pa menda ja nisi truden? 3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka: »se ti zdi rešitev pametna?« »Menda!«; pog. »me vzameš s seboj?« »Menda ja« ♪
  14.      mendelévij  -a m (ẹ́) kem. umetno pridobljen radioaktivni element, Md ♪
  15.      mendelízem  -zma m (ȋ) biol. Mendlov nauk o dedovanju ♪
  16.      mendikántski  -a -o prid. (ā) rel., v zvezi mendikantski red samostanski red, ki se odpoveduje vsakemu premoženju; beraški red: frančiškanski, dominikanski in drugi mendikantski redovi ♪
  17.      mendránje  -a [mǝn] s (ȃ) glagolnik od mendrati: mendranje trave, žita / mendranje po hiši ♪
  18.      mendráti  -ám [mǝn] nedov. (á ȃ) 1. hoditi po čem, da se pritisne k tlom, navzdol in se pri tem poškoduje ali uniči: konji, lovci mendrajo travo, žito / mendrati po ajdi, travi / mendrati gredo, polje / od jeze je mendral klobuk na tleh // ekspr. hoditi po kom in mu pri tem povzročati (hude) telesne poškodbe: ujetnika so podrli na tla, ga suvali in mendrali; konji so mendrali po ljudeh 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami; mencati: deklica ob mizi je ves čas mendrala // hoditi s kratkimi koraki: mendral je okoli očeta in ga pregovarjal; od veselja je mendral po hiši / pri hoji mendra // hoditi sploh: ves dan je mendral po mestu; ni mogel spati, pa je mendral okoli / fant že dolgo mendra za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost 3. ekspr. omahovati, pomišljati se: mož ne mendra, kadar se mora odločiti / mogoče, najbrž, je mendral ♪
  19.      mendrávec  -vca [mǝn] m (ȃ) vet. konj, ki nima obeh mod (v mošnji) ♪
  20.      menèc  -ncà in mènec -nca [mǝn] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀) kdor mane proso: menci so meli zadnje snope ♪
  21.      menèk  -nkà tudi mènek -nka [mǝn] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀) sladkovodna riba z zelo dolgima plavutma pred repno plavutjo: jesti, loviti menke; ščuke in menki ♦ zool. morski menek večja morska riba z veliko, široko glavo in črno obrobljenimi neparnimi plavutmi, Brosme brosme ♪
  22.      menetékel  -kla m (ẹ̑) knjiž. svarilo, opozorilo: grozeč menetekel ♪
  23.      menežeríja  -e ž (ȋ) menažerija: razkazovati menežerijo / iti v menežerijo / igrati se z menežerijo ♪
  24.      menhír  tudi ménhir -ja m (ȋ; ẹ̑) arheol. prazgodovinsko znamenje v obliki visokega kamna, stebra ♪
  25.      meníca  -e ž (í) fin. vrednostni papir, s katerim kdo komu naroča ali se sam obvezuje plačati določeni osebi določeno vsoto denarja: akceptirati, diskontirati menico; izdati, podpisati menico / bianko menica podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica; kratkoročna menica; lastna menica ki jo izpolni, podpiše in izda dolžnik; trasirana menica ki jo izpolni in izda upnik, podpiše pa dolžnik; pren., ekspr. za svoje ukrepe je dobil bianko menico odbora ♪

   64.833 64.858 64.883 64.908 64.933 64.958 64.983 65.008 65.033 65.058  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA