Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (59.383-59.407)


  1.      izvírček  -čka m (ȋ) manjšalnica od izvir(ek): dolinice z izvirčki ♪
  2.      izvírek  -rka m (ȋ) voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvirek; hladen, močen izvirek; bogat izvirek zdravilne vode / pod hribom so trije izvirki studenci // kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje; izvir: izvirek reke; počivati pri izvirku ♪
  3.      izvíren  -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke ◊ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno ♪
  4.      izvírnež  -a m (ȋ) ekspr. kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: pokazali so mu nekaj vaških izvirnežev ♪
  5.      izvírnica  -e ž (ȋ) knjiž., redko izvir: izvirnica Dona, Nila / starokrščanska umetnost je motivna in ikonografska izvirnica evropske umetnosti ♪
  6.      izvírnik  -a m (ȋ) 1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: slovenski izvirnik in nemški prevod; izvirnik romana / prevajati neposredno iz izvirnika; brati v izvirniku / pog. na steni so viseli sami izvirniki originalne slike, originali 2. prvi, prvotni izvod, primerek listine: izgubiti izvirnik; primerjati prepis z izvirnikom; fotografija izvirnika ♪
  7.      izvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku ● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil izvíti se 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi ∙ brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava izvít -a -o: izvit vijak ∙ ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
  8.      izvláčenje  -a s (á) glagolnik od izvlačiti: izvlačenje hlodov, lesa iz gozda / izvlačenje pomožnega sedeža ♪
  9.      izvlačeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko vlačiti: izvlačevati hlode iz gozda ♪
  10.      izvlačíti  in izvláčiti -im dov. (ȋ á) z vlačenjem spraviti iz česa: izvlačiti posekan les iz gozda ♪
  11.      izvléček  -čka m (ẹ̑) 1. trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo: izvleček vina; izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez / alkoholni dobljen z alkoholom, vodni izvleček dobljen z vodo; mesni izvleček; rastlinski, tobačni izvleček 2. kratka vsebina, povzetek: prebrati izvleček iz predsednikovega poročila / navesti nekaj izvlečkov iz kritike / predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih 3. redko, navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa; izpisek: izvleček iz matične knjige ◊ muz. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir; tisk. barvni izvleček filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike ♪
  12.      izvléčen  -čna -o prid. (ẹ̑) ki se da izvleči: izvlečni predal; izvlečna polica ♪
  13.      izvléčenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od izvleči: izvlečenje zoba / izvlečenje črt s tušem ♪
  14.      izvléči  -vléčem dov., izvléci izvlécite in izvlecíte; izvlékel izvlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti iz česa: izvleči meč iz nožnice, nit iz blaga, zamašek iz steklenice / izvleči posekano drevje iz gozda; ladjico so izvlekli na kopno / izvleči žebelj iz deske // z vlečenjem podaljšati: izvleči anteno 2. spraviti iz česa ovirajočega: izvleči voz iz blata; obtičal je do kolen v snegu in se ni mogel izvleči; s težavo se je izvlekel izpod ruševin 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom vzeti iz česa: iz listnice je izvlekel šop bankovcev; izvleči roke iz žepa potegniti / počasi je izvlekla svojo roko iz njegove 4. ekspr. s prizadevanjem, vztrajnostjo spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: on te je izvlekel, ko so te zaprli; trudi se, da bi jo izvlekel iz revščine; izvleči koga iz težav, zadrege; ljudstvo se je izvleklo iz zaostalosti 5. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: ves denar je izvlekel iz njega; pri prodaji hoče izvleči čim več dobička / iz ljudi je izvlekel stvari za smešno nizko ceno kupil; gospodar je hotel kar največ izvleči iz delavcev doseči, da bi kar največ naredili // z vztrajnim poizvedovanjem, povpraševanjem izvedeti: sodniki niso mogli prav nič izvleči iz njega; poskušal je izvleči nekatere podrobnosti o dogodku; izvlekel je iz nje skrivnost 6. teh. dokončati risbo, navadno s tušem: črte je treba še izvleči; izvleči načrt // narediti nepretrgano črto: vidne robove na skici izvlečemo, nevidne pa črtkamo ● ekspr. komaj je izvlekel iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil, da je govorila; publ. iz razprave lahko izvlečemo nekaj splošnih zaključkov naredimo izvléčen -a -o: izvlečen zamašek; izvlečena risba; kosmičasto sukno ima na površini zelo izvlečena vlakna ♪
  15.      izvlečljív  -a -o prid. (ȋ í) redko izvlekljiv, izvlečen: tranzistorski aparat z izvlečljivo anteno ♪
  16.      izvlèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od izvleči: ročaj za izvlek predala 2. redko priprava, s katero se kaj izvleče: za spravljanje lesa so izdelali žični izvlek ♪
  17.      izvlekljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da izvleči: miza z izvlekljivo desko ♪
  18.      izvréči  -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže izvréči se tudi zvréči se 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči ♪
  19.      izvréti  -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) vreti do konca: mošt je izvrel ♪
  20.      izvŕg  tudi zvŕg -a m (ȓ) 1. vet. prekinitev brejosti: izvrg pri kravi 2. redko izmeček, izvržek: izvrg človeštva ♪
  21.      izvrgávati  in zvrgávati -am nedov. (ȃ) vet. spravljati iz rodil odmrl, nezrel plod: okužene krave pogosto izvrgavajo ♪
  22.      izvŕsten  -tna -o prid. (r̄) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati izvŕstno 1. prislov od izvrsten: izvrstno igra na klavir; izvrstno kuhati; počuti se izvrstno; izvrstno ubran zbor 2. v povedni rabi izraža veliko zadovoljstvo nad čim: izvrstno je, da si prišel / elipt. izvrstno, da si to naredil; sam.: dobiti izvrstno iz fizike nekdaj najvišjo pozitivno oceno ♪
  23.      izvŕšba  -e ž (ȓ) jur. prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb: opraviti, ustaviti izvršbo; odložitev izvršbe / sodna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi sodišče; upravna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; izvršba na nepremičnine, nepremičninah; izvršba z rubežem ♪
  24.      izvŕšen  -šna -o prid. (ȓ) ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: izvoliti izvršni odbor; izvršni organi / izvršna oblast / izvršne funkcije / izvršni svet izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine; Republiški izvršni svet; Zvezni izvršni svet ◊ jur. izvršna sodba izvršljiva sodba ♪
  25.      izvrševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: izvrševalec finančnega načrta; izvrševalec nalog / imenovan je bil za izvrševalca oporoke ♪

   59.258 59.283 59.308 59.333 59.358 59.383 59.408 59.433 59.458 59.483  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA