Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (5.351-5.375)


  1.      ozírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) 1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: otroci so se med poukom kar naprej ozirali; ustavil se je in se oziral; ozirati se na levo in desno // gledati, pogledovati: ozira se proti hribom; ozirati se skozi okno; ozirati se za odhajajočim / oziral se je po pticah jih ogledoval, opazoval 2. v zvezi z na upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah: pri tem se moramo ozirati tudi na druge; premalo se je oziral na neizkušene sopotnike / bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje; ne ozira se na navodila, kar po svoje dela / knjiga se ozira zlasti na začetnike je namenjena zlasti začetnikom 3. ekspr., v zvezi s po, za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo; dolgo se je oziral za službo / tujci so se ozirali po naši zemlji ● knjiž., ekspr. proseče se ozira k njej išče pomoči pri njej; ekspr. ta se ne ozira ne na levo, ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih; ekspr. fant se že ozira po dekletih kaže zanimanje zanje; ekspr. po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu biti, živeti sam; stopil je na prag in se oziral po vremenu ugotavljal, kakšno je vreme; bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje; ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj ne omahuj oziráje se: hodila je po dvorišču, oziraje se na vse strani; odšel je, ne oziraje se na nevarnost ozirajóč se -a -e: šla je od doma, neprestano ozirajoč se; storil je to, ne ozirajoč se na težave; ozirajoča se množica jih je nestrpno pričakovala ♪
  2.      ozíroma  vez. (ȋ) publ., v ločnem priredju 1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb, stvari: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let; prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako / zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe in 2. za popravek ali dopolnitev prej povedanega: gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja; ekspr. ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne, kar hoče; ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči ali bolje rečeno; šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog pravzaprav 3. ali 1 a, b: spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku / naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige ♪
  3.      ozko...  prvi del zloženk nanašajoč se na ozek: ozkoličen, ozkonos, ozkosrčnost, ozkotiren ♪
  4.      ozkogrúdnost  -i ž (ú) knjiž., redko ozkosrčnost: ozkogrudnost in filistrsko samozadovoljstvo ♪
  5.      ozkokrájen  -jna -o prid. (ȃ) ki ima ozke krajce, krajevce: ozkokrajen klobuk, slamnik ♪
  6.      ozkolísten  -tna -o prid. (ȋ) ki ima ozke liste: sredstvo za uničevanje ozkolistnih plevelov ♦ bot. ozkolistni trpotec ♪
  7.      ozkonós  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) zool., v zvezi ozkonose opice opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina ♪
  8.      ozkopŕs  -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima ozek prsni koš: bil je ozkoprs in bled človek // zastar. ozkosrčen: ozkoprsi filistri ♪
  9.      ozkopŕsen  -sna -o prid. (ȓ) ki ima ozek prsni koš: visok, ozkoprsen človek; bil je ozkoprsen in slaboten ♪
  10.      ozkosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozkosrčen človek / besedilo je popravljal ozkosrčen korektor / ozkosrčno gledanje na kaj ozkosŕčno prisl.: ozkosrčno presojati ♪
  11.      ozkosŕčnež  -a m (ȓ) ekspr. ozkosrčen človek: ozkosrčneži in birokrati ♪
  12.      ozkosŕčnost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost ozkosrčnega človeka: znan je po svoji ozkosrčnosti ♪
  13.      ózkost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost ozkega: ozkost prostora / nav. ekspr.: roman razkriva njihovo ozkost in hinavščino; moralna, nacionalna, politična ozkost; vsebinska ozkost revije ♪
  14.      ozkotíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ozki tir: ozkotirna proga, železnica / ozkotirni vagon ♪
  15.      ozkoúst  -a -o prid. (ȗ ū) zool., v zvezi afriški ozkousti nosorog nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis ♪
  16.      ozlatíti  -ím dov., ozlátil; ozlačèn in ozlatèn (ȋ í) redko pozlatiti: sonce je ozlatilo robove oblakov / s svojim smehom in humorjem zna vse ozlatiti ♪
  17.      ozlovóljenost  -i ž (ọ̑) knjiž. nejevolja: radovednost se je spremenila v ozlovoljenost / z obraza se mu bere ozlovoljenost ♪
  18.      ozlovóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. vznejevoljiti: te besede so ga ozlovoljile; ozlovoljil in razžalil jo je; kaj te je tako ozlovoljilo ozlovóljen -a -o: ozlovoljen obraz nejevoljen, jezen; ozlovoljen je zapustil družbo ♪
  19.      ozmérjati  -am dov., tudi ozmerjájte; tudi ozmerjála (ẹ́) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: ozmerjal ga je in odpeljal domov; hudo, javno ozmerjati; ozmerjati koga kot psa zelo / samega sebe je ozmerjal z norcem ozmérjan -a -o: za to boš doma ozmerjan ♪
  20.      ozmoza  ipd. gl. osmoza ipd. ♪
  21.      ózna  in Ózna -e ž (ọ̑) kratica, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 Oddelek za zaščito ljudstva: odpeljati koga na ozno; biti v službi pri ozni ♪
  22.      oznáčba  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od označiti: izboljšati označbo cest; označba krajev in razdalj / označba izdelkov / kulturna označba dobe; označba glavnih oseb 2. oznaka: zamenjati označbe; slabo vidne označbe na vozilih / prebrati izčrpno označbo pisatelja / ta članek ne zasluži označbe razprava ● knjiž. v vodiču je le kratka označba krajev opis, oris; knjiž. velika narodna zavest je osnovna označba tega časa značilnost ◊ muz. dinamična označba za jakost izvajanja; interpretacijske ali izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del; šah. označba linij s črkami; vet. označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom ♪
  23.      oznáčenec  -nca m (ȃ) filoz. označeno: označenec in označevalec ♪
  24.      oznáčenje  -a s (ȃ) označitev: pomanjkljivo označenje vozil / označenje oseb / označenje razpoloženja ♪
  25.      oznáčenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost označenega: označenost poti ♦ lingv. stilna označenost besed ♪

   5.226 5.251 5.276 5.301 5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA