Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (52.358-52.382)



  1.      dédec  -dca m (ẹ̑) 1. ekspr. moški, navadno starejši: čokat, debel dedec; star dedec; oženjen dedec; vsa kuhinja je polna dedcev // nizko (zakonski) mož: končno je le dobila dedca; ta dedec pretepa svojo ženo 2. ekspr. čeden, postaven moški: sosed je bil dedec in pol; prijeten, simpatičen dedec 3. zastar. stari oče, ded: moj dedec so bili preprost kmet 4. poljud. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: dedec in babica ● ekspr. ali je še kaj dedca v tebi? moškosti, hrabrosti
  2.      dédej  -a m (ẹ̑) nar. koroško 1. stari oče, ded: dedej in vnuki 2. moški, navadno starejši; dedec: slep dedej 3. (zakonski) mož
  3.      dédek  -dka m (ẹ̑) ljubk. 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila
  4.      déden  -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd; dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze ◊ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska dédno prisl.: dedno obremenjen
  5.      dedicírati  -am dov. in nedov. () knjiž. opremiti s posvetilom; posvetiti: dedicirati knjigo
  6.      dédič  -a m (ẹ̑) kdor dobi dediščino: biti dedič premoženja; določiti dediča z oporoko; imenovati sina za dediča; bogat dedič; zakoniti dedič; pren. duhovni dedič njegove umetnosti; dediči razsvetljenstva ♦ jur. nujni dedič ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine
  7.      dédičen  -čna -o prid. (ẹ̑) zastar. deden: dedična posest / dedična obolelost
  8.      dédična  -e ž (ẹ̑) dedinja: bogata dedična; dedična po starem očetu
  9.      dedikácija  -e ž (á) knjiž. besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga; posvetilo: avtorjeva rokopisna dedikacija
  10.      dedikacíjski  -a -o () pridevnik od dedikacija: dedikacijski izvod knjige
  11.      dédina  -e ž (ẹ̄) star. 1. dedna posest: zapustil je dedino in se klatil po svetu; najstarejši sin je ostal na dedini; družinska dedina; lastnik dedine 2. dediščina: po očetovi smrti ga čaka bogata dedina / dedina starih časov
  12.      dédinja  -e ž (ẹ̑) ženska, ki dobi dediščino: imenovati za dedinjo; edina dedinja hiše
  13.      dédinski  -a -o prid. (ẹ̄) dediščinski: dedinski davek; dedinska pogodba / zastar. dedinsko pravo dedno pravo
  14.      dédiščina  -e ž (ẹ̄) 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino; bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine
  15.      dédiščinski  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dediščino: dediščinski davek; dediščinska pravda, tožba
  16.      dedljív  -a -o prid. ( í) ki se da dedovati: dedljiva pravica / dedljiva bolezen
  17.      deducíranje  -a s () glagolnik od deducirati: filozofsko deduciranje / raziskovati z deduciranjem
  18.      deducírati  -am nedov. in dov. () sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev
  19.      dedúkcija  -e ž (ú) knjiž. sklepanje iz splošnega na posamezno: dedukcija in indukcija; napraviti dedukcijo; priti do zaključkov z dedukcijo / publ. ni soglašal z njegovimi dedukcijami
  20.      dedukcíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na dedukcijo: dedukcijski dokaz / dedukcijska metoda poučevanja deduktivna
  21.      deduktíven  -vna -o prid. () knjiž. osnovan na dedukciji: deduktivni postopek; deduktivna metoda; deduktivno sklepanje / priti do rezultatov po deduktivni poti deduktívno prisl.: deduktivno presojati
  22.      deduktivízem  -zma m () publ. enostranska, shematična deduktivna obravnava problemov: njegovo dokazovanje je očiten deduktivizem
  23.      deetatizácija  -e ž (á) odpravljanje, odprava etatizma: postopna deetatizacija; proces deetatizacije / deetatizacija železnice
  24.      deetatizírati  -am nedov. in dov. () odpravljati etatizem: deetatizirati gospodarsko upravljanje
  25.      defašizácija  -e ž (á) odprava, odpravljanje fašizma: izvesti defašizacijo / defašizacija znanosti

   52.233 52.258 52.283 52.308 52.333 52.358 52.383 52.408 52.433 52.458  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA