Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (51.558-51.582)



  1.      čêsnik  -a m (é) nar. zahodno česen: kupila je čebulo in česnik
  2.      čêsniti  -em in česníti čésnem dov.; ẹ̑) ekspr. močno udariti: česni ga po butici; česniti po čeljustih, po glavi; dobro ga je česnil
  3.      čést  -a -o prid., čéšči (ẹ̑) knjiž. pogost, pogosten: česti potresi; poplave so čedalje češče čésto prisl.: zvečer gremo često v družbo; često ne ve, kaj bi počel; često se zgodi kaj podobnega; trdi, često leseni stoli; poslej jo je češče obiskovala; najčešče ga vidiš v družbi prijateljev / češče in češče mislim nanjo
  4.      čestítanje  -a s () glagolnik od čestitati: po sporočilu, da je diplomiral, je bilo slišati glasno čestitanje
  5.      čestítati  -am dov. in nedov. () izraziti komu veselje nad pomembnim dogodkom, uspehom: čestitati k diplomi; čestitati za poroko; dovolite, da vam iskreno čestitam; pismeno čestitati / ekspr. čestitam, čestitam / neustalj. čestitati na ozdravljenju ∙ ekspr. lahko si čestitaš lahko si zadovoljen; ali smem že čestitati? ali se je pričakovano že zgodilo // voščiti, želeti srečo: čestitati očetu za rojstni dan; ob dnevu republike čestitamo vsem delovnim ljudem
  6.      čestítka  -e ž () nav. mn. izraz veselja komu ob pomembnem dogodku, uspehu: ob opravljenem doktoratu so mu izrekli iskrene čestitke; ves dan je sprejemala čestitke; zahvaliti se za čestitko; nevesto so obsuli s čestitkami // dobre želje, voščilo: državniki so izmenjali novoletne čestitke / ob devetih so v radiu čestitke
  7.      čestítkar  -ja m () knjiž. kdor čestita: prvi čestitkarji se že zbirajo
  8.      čèš  [tudi čǝš] prisl. (; ǝ̏) za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli a) rabi se samostojno, za njim lahko stoji vejica: držal se je samozavestno, češ jaz se ne bojim nikogar; iz njegovih besed je zvenela škodoželjnost, češ tebi se tudi tako godi; rekel mi je, naj sedem, češ saj se ti nikamor ne mudi b) v zvezi z da: prišla je za njo šele čez kakšne pol ure, češ da je v temi zgrešila pravo pot; zamahne z roko, češ da ni nič; zagrozil mi je, češ (da) naj se pazim ● redko priredila je veselico, kakor češ za otvoritev vrta s pretvezo, da otvarja vrt
  9.      češárek  -rka m (ā) storž (iglavcev): na glavo mu je padel češarek; nabirati češarke; borov, smrekov češarek
  10.      češčèn  -êna -o prid. ( é) 1. rel. deležen češčenja: zelo češčen svetnik / Bog me je uslišal, hvaljeno in češčeno bodi njegovo sveto ime 2. raba peša čaščen: češčen in spoštovan mož
  11.      češčênamaríja  -e in češčêna maríja češčêne maríje ž (é-) star. molitev z začetkom: Zdrava Marija; zdravamarija: moliti češčenamarijo; pet očenašev in češčenamarij
  12.      češčênje  -a s (é) 1. rel. izkazovanje časti z molitvami ali obredi: češčenje Marije, svetnikov; češčenje križa / angelsko ali angelovo češčenje 2. raba peša čaščenje: pretirano češčenje razuma v racionalizmu
  13.      čéščina  -e ž (ẹ̑) češki jezik: uči se češčino; prevesti iz češčine
  14.      čêšelj  -šlja m (é) 1. vet. glavnik za česanje grive in repa; česalo: konjski češelj 2. nar. glavnik: češe se z gostim češljem
  15.      češeríka  -e ž (í) anat. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih; epifiza
  16.      čéški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Čehe ali Češko: češki jezik; češka literatura; češko-slovenski slovar / češki granat, porcelan ◊ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem
  17.      čêšljast  -a -o prid. (é) podoben češlju, glavniku: češljast krempelj; češljasta luska
  18.      češljáti  -ám nedov.) razčesavati ali trgati v pramene: češljati ličkanje; pren. vetrovi češljajo ozimna žita
  19.      češljíka  -e ž (í) bot. rastlina s pernato razcepljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Scandix pecten veneris
  20.      češmín  -a m () trnat grm z rumenimi cveti v grozdih ali njegove živo rdeče jagode: nabirati češmin; trebiti češmin na pašniku
  21.      češmínje  -a s () češminovo grmičevje: pašnike zarašča leščevje in češminje // nar. dolenjsko češmin: mladike češminja
  22.      čéšnja  -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje; saditi zgodnje češnje; cvetoča češnja; cepiti divjo češnjo; prve češnje; zardela je kot češnja; kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa ● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravkabot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi
  23.      čéšnjev  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na češnjo: češnjev cvet; češnjeva koščica; češnjevo drevo / češnjev les / češnjev sok, zavitek; češnjevo vino, žganje / knjiž. češnjeva usta živo rdečazool. češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi čéšnjevo prisl.: češnjevo rdeče ustnice
  24.      čéšnjevec  -vca m (ẹ́) žganje iz češenj: nakuhali so dosti češnjevca in slivovke
  25.      češnjevína  -e ž (í) češnjev les: omara iz češnjevine

   51.433 51.458 51.483 51.508 51.533 51.558 51.583 51.608 51.633 51.658  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA