Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (51.483-51.507)



  1.      čeljústiti se  -im se nedov.) slabš. hvaliti se, bahati se: čeljusti se, da bo sam napravil red
  2.      čeljústka  -e ž () nav. ekspr. manjšalnica od čeljust
  3.      čeljústkar  -ja m () obrt. sveder za vrtanje lukenj v čeljusti grabelj
  4.      čeljústnica  -e ž () anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica; rana na čeljustnici
  5.      čeljústničen  -čna -o () pridevnik od čeljustnica: čeljustnični izpah
  6.      čeljústnik  -a m () slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par
  7.      čêlnica  -e ž () 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico
  8.      čêlničen  -čna -o () pridevnik od čelnica: čelnična votlina
  9.      čêlnik  -a m () kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika ◊ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi
  10.      čémaž  -a m (ẹ́) bot. gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen, Allium ursinum
  11.      čembalíst  -a m () muz. kdor igra čembalo: violinisti in čembalisti
  12.      čembalístka  -e ž () muz. ženska, ki igra čembalo: iščejo čembalistko za orkester
  13.      čemênje  -a [čǝm] s (é) glagolnik od čemeti: vdati se brezdelnemu čemenju; topo čemenje
  14.      čémer  -a m (ẹ̑) etn. širok usnjen pas pri belokranjski ljudski noši: s čemeri prepasani fantje
  15.      čemér  -a [čǝm in čem] m (ẹ̄) nar. nejevolja, jeza: Zgrabil ga je čemer, da bi najrajši vrgel ročko, ki je stala na mizi, v steno (F. Godina)
  16.      čeméren  tudi čméren -rna -o [prva oblika čǝm in čem] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ́ ẹ̄) ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek; fant je čemeren in zadirčen; postajal je vedno bolj čemeren; čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren jesenski dan; čemerno vreme neprijetno, pusto čemérno tudi čmérno prisl.: gostje so se držali prav čemerno; mož ji je čemerno odgovoril
  17.      čemériti se  -im se tudi čmériti se -im se [prva oblika čǝm in čem] nedov. (ẹ́ ẹ̑) čemerno se držati, biti čemeren: vsi v hiši se čemerijo; kaj bi se čemerili, raje zapojmo
  18.      čemeríti  -ím nedov. ( í) nar. vzhodno jeziti, vznemirjati: kar naprej me čemeri / brez potrebe se čemeriš na mater
  19.      čemérnež  -a [čǝm in čem] m (ẹ̑) ekspr. čemeren človek: njegova knjiga spravi celo čemerneže v smeh; to je siten čemernež
  20.      čemérnica  -e [čǝm in čem] ž (ẹ̑) ekspr. čemerna ženska: kdo bo prenašal to čemernico
  21.      čeméti  -ím [čǝm] nedov., čemì (ẹ́ í) 1. negibno, tiho sedeti: vojaki čemijo ob ognju / čez dan čemi sova v duplini; ekspr. kar naprej čemi v svoji sobi; pren. nizke hiše čemijo med drevjem // nepremično, duševno odsotno gledati: tiho je čemel predse 2. biti napol buden: ležali so na pogradih in čemeli v temi
  22.      čemú  prisl. (ū) 1. vprašuje po namenu: čemu ti bo knjiga, če ne znaš brati? čemu ste prišli sem? čemu še živeti? 2. neustalj. vprašuje po vzroku; zakaj: čemu naj bi me bilo strah? povej, čemu se nisi oženil
  23.      čémž  -a m (ẹ̑) bot. grm ali drevo z dišečimi belimi cveti v visečih grozdih; čremsa
  24.      čénča  -e ž (ẹ̑) nav. mn., ekspr. neresnična vest, izmišljotina: to so navadne čenče; ne verjemi tem čenčam; pripovedovati, raznašati čenče; to so same babje čenče; prazne čenče // vsebinsko prazno govorjenje: bile so zatopljene v svoje čenče // nav. ed. klepetav človek: ti si prava čenča; vem, da bo molčal, saj ni čenča
  25.      čenčáč  -a m (á) ekspr. kdor (rad) čenča: to je pravi čenčač

   51.358 51.383 51.408 51.433 51.458 51.483 51.508 51.533 51.558 51.583  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA