Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (51.458-51.482)


  1.      čeláden  -dna -o (ȃ) pridevnik od čelada: čeladni jermen ♪
  2.      čeládnica  -e ž (ȃ) bot. močvirska rastlina s čeladi podobnim izrastkom na cvetni čaši, Scutellaria ♪
  3.      čeládnik  -a m (ȃ) ekspr. vojak s čelado: čeladniki so obkolili jetnike ♪
  4.      čelák  -a m (á) redko kdor ima široko, veliko čelo ♪
  5.      čeláren  -rna -o prid. (ā) nar. nenavaden, skrivnosten, čuden: imel sem mešan, čelaren občutek; čelarna prikazen // nar. vzhodno zvijačen, varljiv: čelarni svet ♪
  6.      čêlast  -a -o prid. (é) čelat: čelasta glava ♪
  7.      čelàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima široko, veliko čelo: čelat, dolgolas in suh fant; čelata glava ♪
  8.      čêlce  -a s (ē) ekspr. manjšalnica od čêlo: poljubila je otroka na čelce; belo, gladko čelce ♪
  9.      čêlček  -čka m (ē) ekspr. manjšalnica od čelce: izpod drobnega čelčka je pokukalo dvoje črnih očesc ♪
  10.      čêlek  in čélek -lka m (ē; ẹ̄) les. odpadek pri čeljenju ♪
  11.      čêlen  -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika ♪
  12.      čeléšnik  -a m (ẹ̑) nar. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc) 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk) ◊ etn. stojalo za goreče trske ♪
  13.      čeléšnjak  -a m (ẹ̑) redko čelešnik: sušiti srajco na čelešnjaku ♪
  14.      čelílen  -lna -o prid. (ȋ) les., v zvezi čelilna žaga krožna žaga za čeljenje lesa ♪
  15.      čelílnik  -a m (ȋ) les. krožna žaga za čeljenje lesa ♪
  16.      čelíst  -a m (ȋ) muz. kdor igra čelo: nocoj se nam je predstavil odličen čelist ♪
  17.      čelístka  -e ž (ȋ) muz. ženska, ki igra čelo: nastopa izvrstna čelistka ♪
  18.      čêliti  -im in čelíti čélim nedov. (é; ȋ ẹ́) gladko prisekovati ali prirezovati: čeliti snope, slamo ♦ les. čeliti les prižagovati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagovati ga na določeno dolžino ♪
  19.      čêljenje  in čéljenje -a s (é; ẹ́) glagolnik od čeliti: čeljenje snopov / čeljenje lesa ♪
  20.      čeljúst  -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
  21.      čeljustáč  -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač ♪
  22.      čeljustánje  -a s (ȃ) glagolnik od čeljustati: nočem poslušati tega čeljustanja / prazno čeljustanje ♪
  23.      čeljustáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal // govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal ♪
  24.      čeljustàv  -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki vsebinsko prazno, nespametno govori: čeljustave babnice ♪
  25.      čeljústen  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano ♪

   51.333 51.358 51.383 51.408 51.433 51.458 51.483 51.508 51.533 51.558  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA