Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (50.758-50.782)



  1.      cépljenec  -nca m (ẹ́) 1. kdor je cepljen: nega cepljenca 2. cepljena rastlina: cepljenci imajo bujno rast 3. usnj. pri cepljenju dobljeni spodnji del kože ali usnja: proizvodnja cepljenca 4. zastar. prašič križanec
  2.      cépljenica  -e ž (ẹ́) redko cepanica: cepljenice za kurjavo
  3.      cépljenje  -a s (ẹ́) glagolnik od cepiti: a) cepljenje drv b) lahkomiselno cepljenje sil c) cepljenje drevja; cepljenje v precep, za lub, z očesom č) zaščitno cepljenje; cepljenje živali; cepljenje proti kozam, tuberkulozi; potrdilo o cepljenju
  4.      cépljenka  -e ž (ẹ́) cepljena rastlina ali njen sad: zasaditi vinograd s cepljenkami; enoletna, trsna cepljenka; veja, polna živo rdečih češenj cepljenk ◊ usnj. na cepilnem stroju stanjšana koža
  5.      cepljív  -a -o prid. ( í) 1. ki se da cepiti, klati: cepljiv les / cepljive niti 2. fiz. v katerem se lahko doseže cepitev: cepljiv plutonij, uran
  6.      cepljívka  -e ž () nav. mn., biol., navadno v zvezi z gliva enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo; bakterija
  7.      cépniti  -em in cêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ) 1. slišno, plosko pasti: hruška je cepnila v travo / pog., ekspr. cepnil je po tleh padel 2. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: cepnil je iz matematike; že spet je cepnila pri maturi 3. ekspr. umreti, poginiti: Bodi naš, ali cepni pred pragom! (I. Cankar)
  8.      ceptáti  -ám nedov.) redko slišno udarjati z nogami ob tla; cepetati: trmasto je ceptala in jokala
  9.      céptec  -a in ceptèc -à [tǝc] m (ẹ́; ǝ̏ ) bot. zaščitena gozdna kukavica; lepi čeveljc
  10.      cèr  cêra m ( é) bot. hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico, Quercus cerris: spomladi hrast in cer zadnja vzbrstita
  11.      ceráda  -e ž () velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje; ponjava, plahta: pokriti s cerado; cerada za tovorni avtomobil
  12.      ceravec  gl. cerovec
  13.      cêrber  -a tudi -ja tudi cêrberus -a m () slabš. nevljuden, strog vratar: neprijazni cerber mi je hotel preprečiti vstop // strog paznik, čuvaj: jetniški cerberi; mati je pazila nanjo kot cerber
  14.      cêrcle  -a [serkl] m (é) 1. knjiž. majhna zaključena družba: pri njej se zbira stalni cercle žensk / literarni cercle krožek 2. gled. najnižji balkonski prostor v gledališču
  15.      cereálije  -lij ž mn.) 1. knjiž. žita, žitarice: v cerealijah je le malo vitamina A 2. pri starih Rimljanih slavje v čast boginje Cerere
  16.      cerebrálen  -lna -o prid. () 1. anat. možganski: cerebralni živci 2. knjiž. umski, razumski: cerebralne in emocionalne asociacije ◊ lingv. cerebralni soglasnik soglasnik, ki se izgovarja z jezikom na trdem nebu
  17.      cerezín  -a m () kem. čebeljemu vosku podobna snov iz očiščenega zemeljskega voska: vosek mešati s cerezinom
  18.      cêrij  -a m (é) kem. mehka kovina sive barve, ki na zraku zgori, element Ce
  19.      cêrje  in cérje -a s (ē; ẹ̄) cerov gozd: šoja je preletela iz cerja med borovce
  20.      cerkárija  -e ž (á) zool. repata ličinka velikega metljaja
  21.      cérkev  -kve ž, mn. stil. cerkvé (ẹ́) 1. stavba, namenjena za krščansko bogoslužje: ljudje gredo iz cerkve; stati pred cerkvijo; božjepotna, farna, stolna cerkev; baročna, gotska cerkev; cerkev sv. Petra; hlad cerkve; vidi se stolp domače cerkve; tiho kakor v cerkvi / ekspr. cela cerkev je pela vsi ljudje v cerkvipog. hoditi v cerkev k verskim obredom; javno izpovedovati svojo vero; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen 2. skupnost pripadnikov posameznih krščanskih veroizpovedi: cerkev to priporoča; izstopiti iz cerkve; anglikanska, katoliška, pravoslavna cerkev; avtoriteta cerkve; ločitev cerkve od države / Cerkev katoliška, pravoslavna cerkevrel. armenska, episkopalna, grška cerkev; vzhodna cerkev pravoslavna ali katoliška cerkev vzhodnega obreda; um. dvoranska cerkev cerkev z več ladjami, ki so vse enako visoke in ločene s stebri
  22.      cerkvánje  -a s () nar. žegnanje, proščenje: v nedeljo bo pri njih cerkvanje
  23.      cerkvén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelolingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventom cerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti
  24.      cerkvénec  -nca m (ẹ̄) star. cerkovnik: cerkvenec stopi iz zakristije; dolgo je bil cerkvenec v stolnici // duhovnik: cerkvenci in menihi
  25.      cerkvénik  in cerkveník -a m (ẹ̑; í) zastar. cerkovnik: cerkvenik je že šel zvonit; samostanski cerkvenik

   50.633 50.658 50.683 50.708 50.733 50.758 50.783 50.808 50.833 50.858  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA