Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
O (4.701-4.725) 
- osovražíti in osovrážiti -im, in osovrážiti -im dov. (ȋ á ȃ; ā ȃ) zasovražiti: vaščani so ga zaradi tega dejanja osovražili; pri ljudeh se je osovražil / osovražiti zemljo / knjiž. osovražiti otroku šolo pristuditi osovrážen -a -o: osovražen človek; povsod je bil osovražen ♪
- ospel gl. osuti se ♪
- osporávati -am nedov. (ȃ) zastar. zanikovati, ne priznavati: osporavati dejstva; osporavali so mu pravico do posestva; nihče ne more osporavati te ugotovitve ♪
- osprédje -a s (ẹ̑) 1. sprednji, najmanj oddaljeni, začetni del česa: miza stoji v ospredju odra; ospredje ustne votline; ospredje in ozadje / ospredje nagrobnika; star. obnovili so samo ospredje hiše fasado, pročelje / prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; stopila sta nekoliko v ospredje naprej ♦ vet. ospredje psa prsi s pleči in sprednjimi nogami // knjiž. kraj, prostor pred čim: ospredje hiše je zasajeno z okrasnim grmičjem 2. publ., navadno v zvezi prihajati, stopati v ospredje postajati pomemben, pereč: gospodarska vprašanja prihajajo vedno bolj v ospredje; problem manjšin spet stopa v ospredje ● publ. postavljati v ospredje zahtevo po izobraževanju dajati prednost, poudarjati; pog. zmeraj rine v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; publ. biti v ospredju pozornosti v središču pozornosti ♪
- osprédnji -a -e prid. (ẹ̑) knjiž. bistven, pomemben, poglaviten: osprednji življenjski problemi; osprednje človeške vrednote ♪
- osrámje -a s (ȃ) anat. predel ob zunanjih spolovilih: izpuščaj na osramju ♪
- osramočênje -a s (é) glagolnik od osramotiti: ni ga mogel obvarovati osramočenja; prizanesti z osramočenjem // občutek sramu: obšlo ga je osramočenje; z osramočenjem je mislil na svoje ravnanje ♪
- osramočênost -i ž (é) lastnost, stanje osramočenega človeka: težko je prenašal svojo osramočenost; mešanica jeze in osramočenosti ∙ prevzela ga je osramočenost pred samim seboj postalo ga je sram ♪
- osramočeváti -újem nedov. (á ȗ) zastar. sramotiti: neprestano jo osramočuje / taka dejanja jih ponižujejo in osramočujejo ♪
- osramotíti -ím dov., osramótil (ȋ í) s kazanjem napak, nepravilnega ravnanja vzeti komu ugled: že večkrat ga je osramotil; s temi besedami ga je osramotil pred vsemi; javno osramotiti; dobro se je pripravil, da se ne bi osramotil pred profesorjem / s tem dejanjem je osramotil svoje ime // spraviti v zelo neprijeten položaj: s svojim vedenjem ga je zelo osramotila // povzročiti pri kom občutek manjvrednosti ali krivde: z nesebično pomočjo staršem je osramotil svoje brate; s svojim uspehom je osramotil vse tekmece osramočèn -êna -o: osramočen je odšel; stali so pred njim ponižani in osramočeni ♪
- osranè -éta m (ȅ ẹ́) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: ta osrane si še spregovoriti ni upal ♪
- osranè -éta s (ȅ ẹ́) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: kaj bo naredilo to osrane / kot psovka osrane prekleto ♪
- osránec -nca m (á) vulg. kdor je umazan z blatom, iztrebki: malega osranca je postavila v kad // bojazljiv, strahopeten človek: na te osrance se ne moreš zanesti, preveč se bojijo / kot psovka še tega si ne upaš, osranec ♪
- osráti osérjem dov., osêrji oserjíte (á ẹ́) 1. vulg. z iztrebljanjem umazati: krava je osrala ograjo; živina se je osrala po nogah 2. nizko vzeti ugled, osramotiti: osral me je pri vseh znancih osrán -a -o: zdaj sem čisto osran pri njih; osrane krave ∙ nizko vse zaradi te osrane kupčije nepomembne, ničvredne ♪
- osrčeválen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. opogumljajoč, hrabrilen: hvaležen mu je bil za njegove osrčevalne besede ♪
- osrčeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. opogumljati, hrabriti: osrčevali so ga, da v mestu ne bo osamljen; osrčevala se je z mislijo, da je tak izpit opravilo že veliko ljudi / osrčevala ga je, naj se uči, da bo v življenju kaj dosegel spodbujala ♪
- osŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) knjiž. opogumiti, ohrabriti: njihova hladnokrvnost jih je osrčila; nazadnje se je le osrčil in prosil za dovoljenje osŕčen -a -o: s temi besedami osrčeni so se pognali za sovražnikom ♪
- osŕčje -a s (ȓ) 1. predel prsnega koša pred srcem: čutiti bolečine v osrčju // zastar. srce: nož mu je porinil naravnost v osrčje 2. knjiž., navadno s prilastkom središče: oblikovanje mestnega osrčja; osrčje gozda, dežele / ekspr., z oslabljenim pomenom: iti v osrčje gor; življenje v osrčju narave v naravi / hiša stoji v osrčju doline sredi doline ♦ agr. srednji, najmlajši listi solate, zelja // ekspr. notranjost, notranjščina: iz osrčja ladje je bilo slišati glasbo / vrtati v osrčje zemlje 3. knjiž., navadno s prilastkom bistvo, jedro: miselno osrčje povesti; poseči v osrčje problema / omenjene tri pesmi so osrčje njegove pesniške zbirke ♪
- osŕčnik -a m (ȓ) anat. vrečica, ki obdaja srce: vnetje osrčnika ♪
- osrečeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor osrečuje: imenovali so ga osrečevalec človeštva ♪
- osrečeválen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. osrečujoč: osrečevalen pogled; osrečevalne besede ♪
- osrečeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, povzročati, da je kdo srečen: vse to človeka osrečuje; zavest, da mu pomaga, ga je osrečevala // ekspr. razveseljevati: vso hišo je osrečeval s svojo veselostjo / iron. spet nas osrečuje s svojim duhovičenjem osrečujóč -a -e: osrečujoč nasmeh, pogled; dobil je osrečujoče sporočilo ♪
- osrečítev -tve ž (ȋ) glagolnik od osrečiti: trudil se je za njeno osrečitev; osrečitev človeštva ♪
- osréčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti, da postane kdo srečen: želi ga osrečiti; njena ljubezen ga je osrečila // ekspr. razveseliti: darilo jo je osrečilo osréčen -a -o: z obiska se je vrnil vesel in osrečen ♪
- osrédek -dka m (ẹ̑) 1. star. središče, center: mesto je bilo osredek kulturnega življenja / osredek novele je spor med očetom in sinom jedro 2. star. otok, zlasti na reki: peljati se s čolnom na osredek / osredek na jezeru 3. nar. nezoran del sredi ogona: razorati osredek ◊ gozd. gozd, navadno manjši, obdan z gozdom drugega lastnika ♪
4.576 4.601 4.626 4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 
