Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (45.908-45.932)


  1.      zatŕdno  in za tŕdno prisl. (ŕ) 1. izraža popolno prepričanost o čem: zatrdno je zdaj malo žensk, ki bi znale presti; te knjige zatrdno še nima; jutri bodo zatrdno prišli; to bi bilo zatrdno zelo nevarno // izraža nepreklicnost česa: zatrdno bo napisala do jutri; boš prišel zvečer? Ne obljubim zatrdno / v medmetni rabi vrnil vam bom z obrestmi, zatrdno 2. izraža, da ni dvoma glede uresničitve, izpolnitve: zatrdno se je odločil zapustiti mesto; zatrdno pričakuje, da se bo sin vrnil // izraža, da ni dvoma glede resničnosti česa: zatrdno je prepričan, da je na cilju; zatrdno verjame, da je popolnoma zdrav ♪
  2.      zatréskanost  -i ž (ẹ̄) ekspr. zaljubljenost: mladostna, prva zatreskanost ♪
  3.      zatrmogláviti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z besedami, dejanji pokazati trmoglavost, trmo: otrok je zatrmoglavil in začel jokati / zatrmoglavil je, da hči ne sme v kino ♪
  4.      zatrobéntati  -am dov. (ẹ̑) 1. zaigrati (na) trobento: trobentači so zatrobentali // dati zvočne signale s trobento: vojak je zatrobental / preh. zatrobentati umik 2. ekspr. glasno, doneče se usekniti: zakašljal je in zatrobental 3. preh., slabš. glasno, vsiljivo reči, povedati: če le more, zatrobenta kaj o svojih uspehih ♪
  5.      zatrobíti  in zatróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo ♪
  6.      zatrosíti  in zatrósiti -im dov. (ȋ ọ́) star. 1. raztrositi: po travniku zatrositi gnoj, pepel 2. zanesti: zatrositi razdor / okužene živali so zatrosile bolezen / zatrositi ogenj v seno povzročiti, da začne goreti ♪
  7.      zatŕtost  -i ž (ȓ) stanje zatrtega človeka: pisatelj je poudarjal junakovo družbeno in zasebno zatrtost ter življenjsko nemoč / ljubezenska, spolna zatrtost ♪
  8.      zatvòr  -ôra m (ȍ ó) zastar. 1. zapor: odvesti koga v zatvor 2. zapiralo, zaklep: zatvor puške ♪
  9.      zatvóriti  -im dov. (ọ̄) zastar. zapreti: zatvoriti vrata ♪
  10.      zatvórnica  -e ž (ọ̑) star. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa; zapornica: odpreti, zapreti zatvornice / vodna zatvornica // premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zatvornico na cesti / železniške zatvornice ● star. odprle so se vse nebeške zatvornice začelo je zelo, močno deževati ♪
  11.      zatvórničar  -ja m (ọ̑) star. zaporničar: železniški zatvorničar ♪
  12.      zaukazováti  -újem nedov. (á ȗ) star. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazovati: v družini je zaukazoval oče; zaukazovati vojakom ♪
  13.      zaupljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zaupljivega človeka: znan je po svoji zaupljivosti / njena zaupljivost jo je spravljala v začudenje ♪
  14.      zaúpnost  -i ž (ū) 1. lastnost, značilnost zaupnega: zaupnost tujca ga je presenetila / zaupnost pogovora / zaupnost dokumenta // kar je zaupno: pripovedovati zaupnosti 2. zaupljivost: znana je po svoji zaupnosti 3. zaupanje: med njimi se je ustvarila zaupnost ♪
  15.      zaupogníti  -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) redko upogniti: zaupogniti vejo ♪
  16.      zaupováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. zaupati: njemu zaupujem / zaupovati prijateljem svoje načrte / zaupovati komu pomembne naloge / zaupovati komu avtomobil ♪
  17.      zavaljênost  -i ž (é) ekspr. značilnost zavaljenega, debelega: kljub zavaljenosti je uren; zavaljenost trupa ♪
  18.      zavalováti  -újem dov. (á ȗ) 1. premakniti se v obliki valov: voda je močno zavalovala / trave zavalujejo v vetru / ekspr. množica je zavalovala / ekspr. lasje so ji zavalovali po hrbtu 2. ekspr. pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na licih ji je zavalovala rdečica / klic je zavaloval po zraku; brezoseb. med poslušalci je zavalovalo / z grede so zavalovali nežni vonji / jeza mu je zavalovala po žilah ∙ ekspr. srce mu je od vznemirjenja zavalovalo začelo močno biti ♪
  19.      zavalovéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. premakniti se v obliki valov: voda je zavalovela / krilo ji je zvonasto zavalovelo / ekspr. množica je nemirno zavalovela 2. ekspr. pojaviti se, oglasiti se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: zavaloveli so zvoki klavirja; brezoseb. med gledalci je zavalovelo ♪
  20.      zavalovíti  -ím dov., zavalóvil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti valove na čem: burja zavalovi gladino morja / veter je zavalovil listje 2. s prislovnim določilom povzročiti, da se kaj valujoč premakne: veter zavalovi meglice preko travnikov 3. ekspr. vznemiriti, razvneti: govor je zavalovil množico na trgu / nemir mu je zavalovil dušo ♪
  21.      zavaroválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor sklene z zavarovalnico zavarovalno pogodbo: zavarovalec in zavarovatelj 2. redko zavarovatelj: zavarovalec je zavarovancu že izplačal odškodnino ♪
  22.      zavaroválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zavarovanje: zavarovalni pripomočki; zavarovalna vrv / zavarovalna dejavnost / zavarovalna pogodba / zavarovalni agent, zastopnik; zavarovalna doba čas trajanja zavarovanja in jamstva pri prostovoljnem zavarovanju; čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve, ki se upošteva pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju; zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi; zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja ♦ jur. zavarovalni primer primer, glede na katerega se zavaruje; zavarovalna vsota vsota, ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje plačuje zavarovalno premijo ♪
  23.      zavaroválnica  -e ž (ȃ) organizacija, ki opravlja zavarovanje oseb in premoženja: zavarovalnica mu je izplačala odškodnino; dajatve, storitve zavarovalnice / splošna zavarovalnica; zavarovalnica za življenjska zavarovanja ♪
  24.      zavarovalnína  -e ž (ȋ) dajatev, storitev zavarovalnice, določena v zavarovalni pogodbi: dobiti, izplačati zavarovalnino; upravičenec do zavarovalnine / požarna, starostna, življenjska zavarovalnina ♪
  25.      zavaroválniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zavarovalnico ali zavarovalništvo: zavarovalniški posli / zavarovalniški cenilec, uradnik ♪

   45.783 45.808 45.833 45.858 45.883 45.908 45.933 45.958 45.983 46.008  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA