Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
O (33.201-33.225) 
- primótati se -am se tudi primotáti se -ám se dov. (ọ̄; á ȃ) ekspr. priti, navadno skozi kaj ovirajočega: le s težavo se je primotal do nje ♪
- primotogláviti -im dov. (á ȃ) star. v omotici priti: ves vročičen je primotoglavil domov / glasno sta primotoglavila v sobo prišla ♪
- primotovíliti -im dov. (í ȋ) ekspr. počasi, nerodno priti: pijanec je primotovilil k mizi; srečno se je primotovilil do postelje / zelo sestradani in napol živi so primotovilili v vas prišli ♪
- prímož -a m (ȋ) primež: držati s primožem; čeljusti primoža; groza ji je kot s primožem stiskala srce / cevni primož ♪
- prímožek -žka m (í) bot. rastlina z rumenimi cveti v koških, Buphthalmum salicifolium: marjetice in primožki ♪
- primožítev -tve ž (ȋ) glagolnik od primožiti: primožitev na možev dom / primožitev posestva ♪
- primožíti se -ím se dov., primóžil se (ȋ í) raba peša, v zvezi z osebo ženskega spola z možitvijo, poroko priti kam: primožila se je k nam iz sosednje vasi; primožiti se na kmetijo, v mesto primožíti z možitvijo, poroko priti do česa: primožiti hišo, posest / primožila je dva otroka z možem je dobila tudi dva njegova otroka primožèn -êna -o: primoženi otroci ♪
- primrzováti -újem nedov. (á ȗ) z zmrzovanjem se pritrjevati na podlago: čevlji so jim primrzovali k tlom ♪
- principiálnost -i ž (ȃ) knjiž. načelnost: omejevati se le na teoretično principialnost / principialnost politike ♪
- prinòs -ôsa m (ȍ ó) publ. pridelek na določenem zemljišču v določenem razdobju; donos: povečati prinos pšenice ● zastar. knjiga je lep prinos k našemu slovstvu prispevek ♪
- prinôsen -sna -o prid. (ó ō) jur., v zvezi prinosni dolg dolg, pri katerem mora dolžnik dolžno vsoto sam prinesti upniku: prinosni in iskalni dolg ♪
- prinosílo -a s (í) lov. predmet, ki se uporablja za vajo v prinašanju ustreljene divjadi ♪
- prinôsnik tudi prinosník -a m (ȏ; í) redko prinašalec: obveznica je na ime prinosnika ♪
- prinóžen -žna -o prid. (ọ̄) ki je, se nahaja pri nogah: prinožni kamen na grobu ◊ vet. prinožna stoja stoja pri živalih z ravnimi, spodaj primaknjenimi nogami ♪
- prinožênje -a s (é) glagolnik od prinožiti: odnoženje in prinoženje ♪
- prìnožíca -e ž (ȉ-í) nav. mn., zool. nečlenast izrastek na obročkih kolobarnikov ♪
- prinožíti -ím dov., prinóžil (ȋ í) šport. dati, pritegniti nogo k tisti, ki ostane na mestu: odnožiti in prinožiti ♪
- priobálen -lna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja pri obali: živali v priobalnem morju / publ. priobalne občine obalne ♪
- prióbčati -am nedov. (ọ́) (večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi; objavljati: priobčati dela mladih avtorjev ● zastar. rad jim je priobčal svoja doživetja pripovedoval o njih ♪
- priobčeválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) zastar. pripovedovalec: priobčevalcu niso oporekali ♪
- priobčeváti -újem nedov. (á ȗ) (večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi; objavljati: priobčevati članke in razprave / radi so mu priobčevali vse, kar je pošiljal uredništvu ● zastar. stvari je premalo previdno priobčeval prizadetim pripovedoval, sporočal ♪
- priobčítev -tve ž (ȋ) glagolnik od priobčiti: odkloniti priobčitev recenzije / nove priobčitve neznanega avtorja ♪
- prióbčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi; objaviti: urednik je priobčil članek na prvi strani časopisa / mladi pesnik je priobčil tudi nekaj sonetov ● zastar. priobčiti znancem veselo novico povedati, sporočiti prióbčen -a -o: v reviji priobčena novela ♪
- priobčljív -a -o prid. (ȋ í) zastar. izrazljiv: težko priobčljive misli ♪
- priobčljívost -i ž (í) zastar. izrazljivost, izraznost: zahtevati večjo priobčljivost jezika; priobčljivost umetnosti ♪
33.076 33.101 33.126 33.151 33.176 33.201 33.226 33.251 33.276 33.301 
