Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (2.826-2.850)


  1.      oklejíti  -ím tudi okléjiti -im dov., okléjil (ȋ í; ẹ̑) premazati s klejem: oklejiti deske ♪
  2.      okleníti  oklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. močno, trdno prijeti, stisniti: oklenil ga je in mu vzel nož / koščene roke so ga oklenile, da se ni mogel premakniti 2. trdno, tesno obkoliti: okleniti postojanko; trdnjavo so oklenili z vseh strani / oklenili so nemško divizijo okleníti se močno, trdno a) objeti: stopila je k njemu in se ga oklenila b) oprijeti se, prijeti se: krčevito se je oklenil stola / oklenila se ga je okrog vratu, za komolec // ekspr. zelo se navezati: zadnje čase se je oklenila sina / oklenil se je novih idej oklénjen -a -o: trdnjava je bila oklenjena; plesala sta tesno oklenjena ♪
  3.      oklèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. nekdaj kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih: nadeti si oklep; težek bojni oklep; oklep srednjeveškega viteza; oklep z vizirjem / razstava orožja in oklepov / prsni oklep brez rokavov 2. trden zunanji zaščitni del a) vojaškega vozila: tanki z debelim oklepom; neprebojni oklep ladje b) s prilastkom kakega predmeta: oklep blagajne; kovinski oklep ročne bombe; močen oklep filmske kamere / kamnit oklep vodnjaka 3. zunanje ogrodje nekaterih živali: rakov oklep; oklep želve / žival se je obdala z oklepom 4. navadno s prilastkom kar kaj močno prijema, stiska: mavčni oklep; tesen usnjen oklep; počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živeti v oklepu gotovosti; obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti ◊ bot. alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Androsace ♪
  4.      oklepáj  -a m (ȃ) 1. znak, ki z dveh strani oklepa besedo, številko, stavek: napisati oklepaj; dati, postaviti besedo, številko v oklepaj / oglati, okrogli, zaviti oklepaj ♦ mat. odpraviti oklepaj 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v oklepaju izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede: to omenim, pripomnim v oklepaju ♪
  5.      oklépanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od oklepati: oklepanje z roko / vztrajno oklepanje preteklosti ♪
  6.      oklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. močno, trdno prijemati, stiskati: stal je za njim in ga oklepal; s koščenimi prsti mu je oklepal vrat 2. biti, stati okrog česa: obzidje je oklepalo velik prostor; trg so na treh straneh oklepale hiše 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: vse telo mu oklepa mraz; obup mu oklepa dušo; utrujenost ga je oklepala in hromila ◊ geom. stranici oklepata kot 90° ležita, postavljeni sta tako, da oblikujeta kot 90° oklépati se 1. močno, trdno a) objemati: stala je ob njem in se ga oklepala; z eno roko se je oklepala njega, z drugo otroka b) oprijemati se, držati se: oklepal se je palice; ves čas se je oklepal stebra 2. ekspr. biti zelo navezan na kaj: vztrajno se je oklepal starih navad, predstav; oklepal se je svoje zamisli 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga nakazuje določilo: oklepa se ga z veliko ljubeznijo, spoštovanjem oklepajóč -a -e: krčevito se oklepajoč palice, je odšel ♦ lit. oklepajoča rima rima, pri kateri se ujemata prvi in četrti ter drugi in tretji verz ♪
  7.      oklépen  -pna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oklep: prebiti oklepno ploščo / oklepno vozilo / oklepna divizija, enota divizija, enota, opremljena z oklepnimi vozili / močna oklepna srajca ♦ voj. oklepni avtomobil, vlak avtomobil, vlak z jeklenim oklepom in z orožjem; oklepna ladja ♪
  8.      oklépiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom: oklepiti telefonsko žico oklépljen -a -o: oklepljeno vozilo; žival je oklepljena z roženimi ploščami ♪
  9.      oklépnica  -e ž (ẹ̑) voj. oklepna ladja: graditi oklepnico; oklepnice in letalonosilke ◊ zool. oklepnice izumrle obloustke iz starejšega paleozoika, pokrite s koščenimi ploščami, Ostracodermi ♪
  10.      oklépnik  -a m (ẹ̑) 1. oklepno vozilo: pripeljal se je z oklepnikom; težki oklepniki 2. nekdaj vojak z oklepom: srednjeveški vitez oklepnik / mimo so jezdili oklepniki kirasirji ♪
  11.      oklesáti  okléšem dov., oklêši oklešíte; oklêsal (á ẹ́) 1. z dletom obdelati kamen: lepo oklesati / oklesati marmor // nekoliko obtolči: oklesati počrnele stene 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: tekst je treba še jezikovno oklesati oklesán -a -o: oklesan kamen ♪
  12.      okléstiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje: smreko je oklestil samo pri tleh; oklestiti in obeliti / oklestiti veje // pog. zelo skrajšati, skrčiti: stavek je tako oklestil, da je postal skoraj nerazumljiv; oklestiti tekst 2. ekspr. z močnim padanjem povzročiti škodo: toča je oklestila sadno drevje, vinograd 3. ekspr. natepsti, pretepsti: dobro sem ga oklestil okléščen -a -o: okleščene veje; okleščeno deblo, drevje ♪
  13.      okléšček  -čka m (ẹ̑) okleščen kos veje ali tanjšega debla: vrgla mu je oklešček pod noge; udaril ga je z okleščkom / okrog posekane smreke ležijo okleščki ♪
  14.      okléščenec  -nca m (ẹ̄) ekspr. okleščeno drevo: na tleh je ležalo več okleščencev ♪
  15.      oklévanje  -a s (ẹ́) obotavljanje, omahovanje: brez oklevanja je vstopil / šele po krajšem oklevanju se je odločil ♪
  16.      oklévati  -am nedov. (ẹ́) obotavljati se, omahovati: dolgo je okleval, preden je odšel / ne smemo več oklevati, čimprej moramo začeti / oklevali so, ali naj povabijo ves kolektiv ali samo predstavnike / okleval je med ljubeznijo in sovraštvom okleváje: oklevaje povedati, vstopiti oklevajóč -a -e: oklevajoč ga je ubogal; zaslišalo se je oklevajoče trkanje; prisl.: oklevajoče reči ♪
  17.      oklevetáti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: pred vso družbo jo je oklevetala ♪
  18.      oklíc  -a m (ȋ) 1. uradno obvestilo javnosti o kakem dejstvu ali nameravanem uradnem dejanju: izdati oklic; objaviti oklic v uradnem listu / dražbeni oklic uradno obvestilo o nameravani dražbi; uradni oklic; oklic dedičem 2. pri cerkveni poroki obvestilo o nameravani poroki koga, ki se prebere v cerkvi navadno tri zapovrstne nedelje: naročiti, oskrbeti oklice; prvi oklic 3. glagolnik od oklicati: opraviti oklic / pri oklicu so se vsi ozrli vanj / dati na oklic; biti na oklicu, na oklicih ♪
  19.      oklícanec  -nca m (ȋ) pri cerkveni poroki kdor je oklican: število oklicancev ♪
  20.      oklícati  oklíčem dov., oklícala in oklicála (í ȋ) 1. razglasiti: oklicati republiko / oklicali so ga za vladarja / oklical je po vsej deželi, da bo dal zmagovalcu lepo nagrado 2. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je oklical, da bo odprta grajska kašča; oklicati pri cerkvi 3. pri cerkveni poroki prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga: v nedeljo so ju prvič oklicali / oklicati enkrat za trikrat prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri oklícan -a -o: prodaja posestva je že oklicana; v nedeljo bosta oklicana ♪
  21.      oklicávati  -am nedov. (ȃ) oklicevati: birič je oklicaval ukaze ♪
  22.      oklícen  -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oklic: stopiti na oklicni kamen / oklicni rok ♪
  23.      okliceválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni oklicevalec ♪
  24.      okliceváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. razglašati: oklicevati nove uredbe / oklicevati za vladarja 2. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je okliceval pred cerkvijo ♪
  25.      oklíkniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. ogovoriti: ni se mogel odločiti, da bi ga okliknil / oklikniti s pozdravom ♪

   2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA