Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
O (26-50)
- obáren -rna -o prid. (ȃ) gastr., navadno v zvezi obarna juha juha, podobna obari: zdrobovi vložki v obarni juhi ♪
- obáriti -im tudi obaríti -ím dov., obáril (ā ȃ; ȋ í) na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo: obariti paradižnik; obariti pečenice pred pečenjem obárjen -a -o tudi obarjèn -êna -o: obarjene krvavice ♪
- obarjálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obarjanje2: obarjalni postopek / obarjalna kopel ♪
- obárjanje 1 -a s (á) glagolnik od obarjati1: čiščenje in obarjanje zelenjave ♪
- obárjanje 2 -a s (á) glagolnik od obarjati2: obarjanje sulfidov iz raztopin; obarjanje in filtriranje ♪
- obárjati 1 -am nedov. (á) na hitro prekuhavati ali polivati kaj z vrelo vodo: obarjati fižol; obarjati krvavice ♪
- obárjati 2 -am nedov. (á) kem. s kemičnimi reakcijami izločati iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev: obarjati s kemičnimi reagenti; obarjati se v kosmičih ♪
- obárvanje -a s (ȃ) glagolnik od obarvati: obarvanje lesa, tkanine / miljejsko obarvanje oseb ♪
- obárvanost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost obarvanega: enakomerna obarvanost kože; obarvanost kril pri metuljih / čustvena obarvanost balade; narečna obarvanost jezika; zvočna obarvanost ♪
- obárvati -am dov. (ȃ) 1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico // navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami 2. redko pobarvati: obarvati stene z apnom ◊ med. obarvati histološki preparat obárvan -a -o: čustveno obarvane besede; rdeče obarvana jabolka ♪
- obáviti -im dov. (á ȃ) zastar. opraviti: svoje delo je že obavil ♪
- obávljati -am nedov. (á) zastar. opravljati: službo je vestno obavljal ♪
- obcésten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja ob cesti: obcestne hiše; obcestno zelenje / obcestni jarek jarek, narejen vzdolž ceste za odvajanje deževnice ali talne vode; obcestni kamen kamen ob cesti, ki označuje njen rob ali razdaljo v kilometrih ♦ geogr. obcestna vas vas, pri kateri so hiše razporejene ob cesti ♪
- občàn in občán -ána m (ȁ á; ȃ) 1. pripadnik določene občine: seznaniti občane z namenom samoprispevka; občani občine Grosuplje; skrbeti za povezavo med občinsko skupščino in občani; seznam občanov / izvoliti za častnega občana ♦ jur. občan do 1945 kdor ima v določeni občini domovinsko pravico 2. nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti: samoupravne pravice občanov; razvijanje demokratičnih odnosov med občani / občani Jugoslavije // knjiž. pripadnik človeške skupnosti: pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta ♪
- občánka -e ž (ȃ) ženska oblika od občan: zahteva občank za ureditev otroškega varstva v občini / ženska kot proizvajalka in občanka ♪
- občánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na občane: občanske dolžnosti in pravice / občanska literatura ♪
- občánstvo -a s (ȃ) pripadnost določeni občini: ugotoviti občanstvo / diploma častnega občanstva ♪
- občásen -sna -o prid. (á) ki nastopa, se pojavlja, deluje v časovnih presledkih, navadno nedoločenih: delati občasne preglede; občasni prepiri; prirejati občasne razstave; občasne težave; občasna zaposlitev / podeliti občasne nagrade; občasno ponavljanje / občasni napadi mrzlice periodični; občasni obiskovalci gledališča; redne in občasne linije za prevoz potnikov ♦ jur. občasni arbiter; meteor. občasni veter; ptt občasni telefon telefon, ki se uporablja le v določenem obdobju ♪
- občásnik -a m (ā) knjiž. občasno izhajajoča publikacija: izdajati občasnik ♪
- občásnost -i ž (á) značilnost občasnega: občasnost prireditev / občasnost pojava periodičnost ♪
- óbče... prvi del zloženk (ọ̄) nanašajoč se na ves, cel: občedržaven, občeslovanski ♪
- obče... prvi del zloženk, kakor občekoristen, občeveljaven ipd., gl. obči ♪
- óbčečlovéški -a -o prid. (ọ̄-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek; to delo ima občečloveški pomen; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških; občečloveške napake óbčečlovéško prisl.: občečloveško veljavne norme; sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega ♪
- óbčedržáven -vna -o prid. (ọ̄-á) knjiž. vsedržaven, splošnodržaven: stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt ♪
- óbčeljúdski -a -o prid. (ọ̄-ȗ) publ. ljudski, vseljudski: občeljudske koristi ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226