Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (23.201-23.225)


  1.      nagostíti  -ím dov., nagóstil; nagoščèn (ȋ í) knjiž., redko pogostiti, postreči: lepo jih je nagostila nagostíti se nav. ekspr. dobro se najesti in napiti: nagostili in nazabavali so se ♪
  2.      nagóstnost  -i ž (ọ̑) knjiž. pogostnost, gostota: nagostnost organskih delcev v plasteh usedlin ♪
  3.      nagósto  in na gósto prisl. (ọ̑) izraža razvrščenost v majhnih medsebojnih presledkih: tam stojijo hiše bolj nagosto; nagosto posajene rože / nagosto popisana stran stran, na kateri so besede, vrste tesno skupaj; z zvezdami nagosto posuto nebo / dež pada nagosto; krogle so švigale zelo nagosto ∙ nar. nagosto odhajati od doma pogosto // izraža razvrščanje v majhnih medsebojnih presledkih: nagosto saditi; žito nagosto sejati / nagosto popisati list ♪
  4.      nagôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost nagega: sramovati se nagote / nagota telesa / ekspr. nagota zemlje // ekspr. kar je nago, golo: zagrniti nagoto 2. knjiž. neprikritost, očitnost: v tem dogodku se kaže nagota njihove nezavednosti ● ekspr. videl je družbo v vsej njeni nagoti kot v resnici je ♪
  5.      nagovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od nagovarjati: nagovarjanje mimoidočih; nagovarjanje z imenom / nagovarjanje h kaznivemu dejanju ♪
  6.      nagovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: domov grede je nagovarjal tega in onega; spoštljivo koga nagovarjati / nagovarja ga s tovariš 2. s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: hujskali so jih in nagovarjali k dezerterstvu; nagovarjali so ga, naj se jim pridruži ♪
  7.      nagóvor  -a m (ọ̑) beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči nagovor; nagovor v angleščini / vljudnostni nagovor; kolega, tovariš in drugi nagovori // govor, navadno krajši, v katerem govornik pozdravi navzoče: nagovoru so sledile zdravice; v zaključnem nagovoru ob razglasitvi nagrad je poudaril izvirnost nagrajenih del ♪
  8.      nagóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nagovor: nagovorna oblika lirskega teksta ♪
  9.      nagovoríti  -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ȋ í) 1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je s tovariš / nagovoril je vse navzoče pozdravil 2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu ● knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal nagovoríti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem nagovorjèn -êna -o: biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril ♪
  10.      nagovorjênec  -nca m (é) kdor je nagovorjen, ogovorjen: nagovorjenec je za hip pomolčal, nato pa spregovoril ♪
  11.      nagovorjênka  -e ž (é) ženska oblika od nagovorjenec: nagovorjenka se je nasmehnila in spregovorila ♪
  12.      nagrbánčenost  -i ž (ȃ) značilnost nagrbančenega: nagrbančenost kože ♪
  13.      nagrizováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z grizenjem načenjati: miši nagrizujejo sadje 2. ekspr. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: žveplena kislina nagrizuje železne kotle ♪
  14.      nagróben  -bna -o prid. (ọ̑) ki je na grobu: nagrobni kamen, spomenik; nagrobna plošča / nagrobni govor je imel rektor univerze / nagrobni napis besedilo mrtvemu na nagrobniku ♪
  15.      nagróbnica  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. žalostinka: vojaki so umrlemu zapeli nagrobnico ∙ star. ko je duhovnik govoril nagrobnico, so ženske zajokale nagrobni govor 2. redko roža, rastlina, s katero se krasi grob: na grobovih so odcvetele nagrobnice ♪
  16.      nagróbnik  -a m (ọ̑) 1. spomenik na grobu: postaviti nagrobnik očetu; sklesati nagrobnik; kamnit, marmornat nagrobnik; pren., ekspr. v tej zbirki je pesnik postavil nagrobnik svoji ljubezni 2. knjiž. nagrobni napis: sestaviti nagrobnik ♪
  17.      nagromáditi  -im dov. (á ȃ) zastar. nagrmaditi: reka je nagromadila kup vejevja / na trgu se je nagromadilo mnogo ljudstva ♪
  18.      nagúbanost  -i ž (ū) značilnost nagubanega: nagubanost kože / zmerna nagubanost zaves ♪
  19.      nahítro  in na hítro prisl. (ȋ) izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko je šla mimo, ga je nahitro pogledala; nahitro pojesti // izraža, da se dejanje zgodi nepričakovano ali v nepričakovano kratkem času: nahitro se odločiti, poročiti; nahitro umreti // nav. ekspr. izraža, da je dejanje zaradi prehitrega delanja, opravljanja manj kvalitetno: nahitro izdelati; nalogo sem samo nahitro pregledal; nahitro pripravljen nastop ♪
  20.      nahítroma  prisl. (ȋ) redko nahitro: nahitroma narejeno delo ♪
  21.      náhod  -óda in -a m (á ọ́, á) vnetje nosne sluznice, pri katerem se močneje izloča sluz ali gnoj: dobiti, imeti nahod ♦ med. seneni nahod bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; vet. nalezljivi nahod kuncev nalezljivo vnetje nosne sluznice kuncev ♪
  22.      nahóden  -dna -o prid. (ọ́ ọ̑) ki ima nahod: nahoden človek; ničesar ne voha, ker je nahoden / ekspr. nahoden nos ♪
  23.      nahodíti se  -hódim se dov., nahójen (ȋ ọ́) 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hoji: ko se nahodi, spet sede k pisalni mizi / hitro si se nahodila 2. v hoji, hojenju doseči veliko, preveliko mero: zelo smo se nahodili; za danes si se dovolj nahodil / od goric do sem se kar nahodiš ● ekspr. ta se je pa nahodil po sodiščih imel je veliko opraviti s sodišči ♪
  24.      nahódnež  -a m (ọ̑) ekspr. kdor ima (pogosto) nahod: kašljavec in nahodnež ♪
  25.      nahódnost  -i ž (ọ́) stanje nahodnega človeka: zaradi nahodnosti ni zaznaval vonja ♪

   23.076 23.101 23.126 23.151 23.176 23.201 23.226 23.251 23.276 23.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA