Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
O (20.051-20.075) 
- krôtek in kroták krôtka -o tudi -ó prid., krotkéjši (ó ȃ ó) 1. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav: krotek pes, vol / krotka čreda / ko so se konji izdivjali, so postali krotki / ekspr. zver je bila čisto krotka v njenih rokah 2. raba peša miren, poslušen, ponižen: krotek in ponižen človek; dobil je krotko ženo; krotek kot jagnje / ekspr. v trenutku je bila krotka // ki izraža, kaže mirnost, poslušnost, ponižnost: njen pogled je bil krotek / krotke oči / krotek značaj 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: nalivu je sledil krotek dež; krotka sapa ◊ čeb. krotke čebele čebele, ki ne pikajo rade krôtko in krotkó prisl.: gleda krotko in vdano; krotko prenašati trpljenje ♪
- krotênje -a s (é) glagolnik od krotiti: krotenje podivjane živali / krotenje upornikov / krotenje jeze, strahu ♪
- krótica -e ž (ọ́) manjšalnica od krota: na stezo je skočila krotica / ti krotica mala ♪
- krotíca -e ž (í) star. vozel, zanka: narediti krotico; krotica na niti // med. vozlu podobna razširina žile: krotica ji je počila / krotica na zadnjiku krčna žila ♪
- krotíčast -a -o prid. (í) star. krtičast: krotičaste noge ♪
- krotíčiti -im nedov. (í ȋ) redko krotovičiti: trpljenje ga krotiči / nit se mu trga in krotiči ♪
- krotílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) kdor kroti navadno (divje) živali: krotilec kač, levov / krotilec konj / slabš. bil je krotilec, ne pa vzgojitelj ♪
- krotílka -e [lk in u̯k] ž (ȋ) ženska oblika od krotilec: krotilka levov in tigrov ♪
- krotílnica -e ž (ȋ) prostor, kjer se krotijo navadno (divje) živali: krotilnica zveri ♪
- krotítelj -a m (ȋ) krotilec: krotitelj kač / krotitelj konj, psov ♪
- krotítev -tve ž (ȋ) glagolnik od krotiti: krotitev podivjane živali / krotitev želja ♪
- krotíti -ím nedov. (ȋ í) delovati na žival tako, da se obnaša mirno, ubogljivo: z vajetmi je krotil iskre konje; krotiti psa / krotiti nemirno čredo / krotiti leve, tigre / ekspr. otrok ni mogla več krotiti // nav. ekspr. delovati na kaj tako, da se zmanjša stopnja, silovitost pojavljanja: gasilci so le s težavo krotili ogenj; krotiti divjanje vode / reko krotijo z nasipi; pren. krotiti upornike // nav. ekspr. obvladovati, zadrževati: krotiti jezo, strast; težko je krotil svoje želje; ni se mogel več krotiti / le s težavo je krotila smeh ● ekspr. kroti jezik zelo rad bi kaj povedal, pa molči; ne govori mnogo krotèč -éča -e: kroteč jezo je delal dalje ♪
- krotkosŕčen -čna -o prid. (ȓ) star. ponižen, krotek: krotkosrčen človek ♪
- krotkóst in krôtkost -i ž (ọ̑; ó) lastnost, značilnost krotkega: krotkost jagnjet / raba peša krotkost mu je bila prirojena ♪
- króton -a m (ọ̑) vrtn. lončna rastlina z različno pisanimi listi, Codiaeum: presaditi kroton ♪
- krotovíca -e ž (í) star. 1. oteklina, modrica: po hrbtu je imel krotovice 2. vozel, zanka: krotovica na volni / v blagu so bile vtkane krotovice ◊ tekst. vozlu podobna tvorba na niti, preji, ki nastane zaradi premočnega, nepravilnega vitja ♪
- krotovíčast -a -o prid. (í) nav. ekspr. krivenčast, zvit: krotovičasta korenina / v daljavi se vidijo krotovičasti obronki // vozlast, zankast: krotovičast bič / krotovičasta preja ♪
- krotovíčenje -a s (ȋ) glagolnik od krotovičiti: krotovičenje listja / krotovičenje misli, sloga ♪
- krotovíčiti -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. povzročati bolečine: trpljenje ga krotoviči; brezoseb. krotoviči ga v želodcu 2. s širokim pomenskim obsegom vznemirjati, mučiti: ne vem, kaj ga krotoviči; to dejstvo mu krotoviči možgane / dolgo so ga krotovičili 3. dajati čemu drugačno obliko, kot jo ima navadno: ohlapnost izraza krotoviči osnovno misel teksta / na vse načine je krotovičil dejstva krotovíčiti se dobivati nenavadno, nepravilno obliko: listje se krotoviči in suši // krčevito se zvijati: krotovičiti se od bolečine / med praprotjo se je krotovičila kača zvijajoče se premikala ● ekspr. nekaj časa se je krotovičil, potem je pa priznal se upiral, branil ◊ tekst. nit, preja se krotoviči zaradi premočnega, nepravilnega vitja se oblikuje v vozlom podobne tvorbe ♪
- kròv krôva m (ȍ ó) 1. plošča, ki pokriva, zapira trup ladje, čolna: iz kabine je odšel na krov; valovi so pljuskali na krov; krov iz hrastovih desk; ograja krova / vrgel je steklenico čez krov čez ograjo krova / na krov je prišlo veliko novih potnikov vkrcali so se na ladjo / ladijski krov ∙ ekspr. vreči kaj čez krov zavreči, odkloniti; publ. letalo je imelo na krovu bombe s seboj, v sebi ♦ navt. krov vsaka od vodoravnih plošč, ki zapirajo ladijske prostore in delijo ladjo po višini; glavni krov; spodnji krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme 2. star. streha: popravljati krov / slamnati krov / božji krov cerkev // dom, (domača) hiša: priseljenci so našli tu svoj krov / domači ali rodni krov ♪
- krôvec -vca m (ó) kdor se (poklicno) ukvarja s pokrivanjem, popravljanjem streh: izučiti se za krovca; krovci, zidarji in tesarji ♪
- krôven -vna -o prid. (ō) 1. nanašajoč se na krov: belo pobarvani krovni deli ladje; krovna ograja / odpreti krovno lino 2. ki kaj pokriva, zapira: tank z močno krovno ploščo; krovno steklo akvarija ◊ anat. krovno tkivo plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica; bot. krovni list list, ki pokriva cvet; krovna luska; krovno tkivo plast celic, ki pokriva nadzemne in podzemne dele rastline; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora; krovna služba služba pri vzdrževanju ladje, zlasti krovne opreme, in pri delih s tovorom; zool. krovno perje perje, ki pokriva odraslo ptico ♪
- krôvnica -e ž (ȏ) 1. šport. krov, zlasti pri kajaku, kanuju: zaradi odprte krovnice ga je zalivala voda 2. redko (strešna) letev: pribiti krovnico ♪
- krovnína -e ž (ȋ) geol. vse plasti, ki ležijo nad določeno plastjo kamnine: krovnina premogovega sloja ♪
- krovnínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krovnino: krovninska kamnina / krovninska plast krovnina ♪
19.926 19.951 19.976 20.001 20.026 20.051 20.076 20.101 20.126 20.151 
