Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (18.601-18.625)


  1.      kónjski  tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi ● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen ◊ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus ♪
  2.      kónjščak  tudi kónjšček -a m (ọ́) redko konjski iztrebek: na cesti so ležali posušeni konjščaki ♪
  3.      konjugácija  -e ž (á) lingv. menjanje končnic pri glagolu; spregatev: konjugacija (glagola) v ednini ♪
  4.      konjugírati  -am nedov. (ȋ) lingv. menjavati končnice pri glagolu; spregati: deklinirati in konjugirati konjugíran -a -o: geom. konjugirana premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive, prirejena ali pridružena premera; kem. konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah ♪
  5.      konjúh  -a m (ū) star. 1. konjar: več let je bil konjuh 2. jezdec, jahač: slišalo se je le vpitje tatarskih konjuhov ♪
  6.      konjúnkcija  -e ž (ú) 1. lingv. veznik: prepozicija in konjunkcija / hipotaktična konjunkcija 2. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na isti strani neba kot Sonce: Mars je v konjunkciji s Soncem ◊ filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj povezujejo; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če so vse delne izjave pravilne ♪
  7.      kónjunktiv  -a m (ọ̑) lingv., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega, vezni naklon ♪
  8.      kónjunktiven  in konjunktíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) nanašajoč se na konjunktiv ali konjunkcijo: konjunktivni stavek / konjunktivna sodba ♪
  9.      konjunktivítis  -a m (ȋ) med. vnetje (očesne) veznice ♪
  10.      konjunktúra  -e ž (ȗ) stanje, položaj v gospodarstvu, ki je ugoden za prodajo: podpirati, pospeševati, zmanjševati konjunkturo; vojna konjunktura / gospodarstvo je v visoki konjunkturi / konjunktura za določene proizvode / konjunktura v ameriškem gospodarstvu ♦ ekon. doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti; (gospodarski) razcvet // publ. stanje, položaj, ko je kaj zelo cenjeno, iskano: konjunktura zdravniškega poklica / kiparstvo je bilo po vojni v močni konjunkturi ♪
  11.      konjunktúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na konjunkturo: ustvarjati konjunkturne dobičke / konjunkturni predmeti; konjunkturno blago / konjunkturni in nekonjunkturni poklici ♪
  12.      konjunkturíst  -a m (ȋ) nav. slabš. kdor se okorišča s konjunkturo: konjunkturist in špekulant ♪
  13.      konjunkturístičen  -čna -o (í) pridevnik od konjunkturist: številni netalentirani in konjunkturistični epigoni ♪
  14.      konjunkturízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. miselnost, lastnosti konjunkturistov: kompromisarstvo in konjunkturizem / boriti se proti konjunkturizmu ♪
  15.      konjúšna  -e ž (ȗ) star. konjušnica: konjušna z dvesto konji ♪
  16.      konjúšnica  -e ž (ȗ) konjski hlev, navadno večji: konji so bili privezani v konjušnici / vojaška konjušnica ♪
  17.      konjúšnik  -a m (ȗ) 1. kdor dela v konjušnici: konjušnik je osedlal konja; več let je bil za konjušnika 2. zlasti v fevdalizmu naslov za plemiča: zbrali so se konjušniki iz vse dežele ♪
  18.      konkáven  -vna -o prid. (ȃ) vbočen, vbokel: zrcalo je konkavno / menjavanje konkavnih in konveksnih ploskev na kipu ♦ fiz. konkavne ali razpršilne leče leče, ki so ob robu debelejše kot na sredini; geom. konkavni kot kot, manjši od 180° ♪
  19.      konkávnost  -i ž (ȃ) vbočenost, vboklost: konkavnost ploskve ♪
  20.      konkláve  -a m (ȃ) rel. popolnoma ločen, zaprt prostor, v katerem kardinali volijo papeža: osemdeset kardinalov se je zaprlo v konklave // zasedanje kardinalov v tem prostoru: konklave je trajal do izvolitve papeža / ekspr. sešel se je konklave ♪
  21.      konkluzíja  in konklúzija -e ž (ȋ; ú) knjiž. sklep, zaključek: zanikal je njegovo konkluzijo / delati konkluzije / ustvaril si je napačno konkluzijo sodbo, mnenje ♪
  22.      konkordánca  -e ž (ȃ) 1. knjiž. skladnost, ujemanje: konkordanca interesov posameznika in družbe; konkordanca mnenj 2. nav. mn., biblio. seznam po abecedi razvrščenih besed, pojmov z navedbo vseh mest, ki se nanašajo nanje: analiza na osnovi konkordanc / biblične konkordance ◊ geol. vzporednost skladov; tisk. merska enota v tiskarstvu, okrog 18 mm ♪
  23.      konkordánčen  -čna -o (ȃ) pridevnik od konkordanca 2: konkordančna tabela ♪
  24.      konkordánten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na konkordanco: konkordantna pričevanja / konkordantni skladi ♪
  25.      konkordát  -a m (ȃ) jur. pogodba med državo in katoliško cerkvijo o ureditvi medsebojnih pravnih odnosov: skleniti konkordat; določbe konkordata / potrditi s konkordatom ♪

   18.476 18.501 18.526 18.551 18.576 18.601 18.626 18.651 18.676 18.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA