Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (16.376-16.400)


  1.      izrezovánje  -a s (ȃ) glagolnik od izrezovati: izrezovanje bule; izrezovanje semen iz paprike / izrezovanje slik iz revij / modelček za izrezovanje krofov ♪
  2.      izrezovánka  -e ž (á) pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo ♪
  3.      izrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem odstranjevati iz česa: izrezovati nagnite dele sadja // z rezanjem izločati manjše enote iz česa: izrezovati slike iz revij 2. z rezanjem delati, oblikovati: otroci izrezujejo figure iz lepenke ♪
  4.      izrínjenost  -i ž (ȋ) nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini; občutki izrinjenosti ♪
  5.      izrisováti  -újem nedov. (á ȗ) končno, v podrobnostih oblikovati risbo: izrisovati okraske; pren. pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta ♪
  6.      izrobántiti se  -im se dov. (á ȃ) ekspr. z glasnim govorjenjem, preklinjanjem izraziti jezo, nejevoljo: človeku dobro dene, če se izrobanti ♪
  7.      izróbkati  -am dov. (ọ̑) odstraniti zrna s storža: izrobkati koruzo ♪
  8.      izróbljen  -a -o prid. (ọ̑) bot., v zvezi izrobljeni list list z zarezo na vrhu listne ploskve ♪
  9.      izróčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim ♪
  10.      izročênec  -nca m (é) jur. oseba, izročena drugi državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni ♪
  11.      izročênost  -i ž (é) knjiž. stanje izročenega človeka: v drami je prikazana človekova pasivna izročenost usodi ♪
  12.      izročeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj izroča, izroči: izročevalec posestva ♪
  13.      izročeválka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od izročevalec: izročevalka premoženja ♪
  14.      izročeváti  -újem nedov. (á ȗ) izročati: izročevati pisma / izročevati posestvo ♪
  15.      izročílen  -lna -o prid. (ȋ) jur. s katerim se kaj izroči: izročilna listina, pogodba; izročilno pismo / izročilni rok izročitveni rok ● knjiž., redko stare izročilne zgodbe zgodbe iz ljudskega izročila ♪
  16.      izročílnica  -e ž (ȋ) adm. listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika; dobavnica ♪
  17.      izročílo  -a s (í) kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture: ohranjati izročilo; raziskovati igralska izročila starih narodov; kulturno izročilo naroda / ekspr. slava je bila v njihovem družinskem izročilu vsakdanja stvar; ljudsko izročilo navade, običaji, verovanja, ki se z ustnim sporočanjem širijo in ohranjujejo iz roda v rod; ustno izročilo / gojiti revolucionarno izročilo // ohranjanje česa iz preteklosti, zlasti na področju duhovne kulture: v slikarstvu smo si morali ustvariti lastno izročilo / zapisi iz tiste dobe kažejo na strnjenost pisnega izročila / po izročilu je bil tam nekoč grad; ljudske pesmi so se širile predvsem po ustnem izročilu ♪
  18.      izročítelj  -a m (ȋ) kdor kaj izroči: izročitelj pošiljke ♪
  19.      izročítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izročiti: izročitev pošiljke naslovljencu / izročitev posestva / izročitev obdolženca drugi državi / izročitev diplome, odlikovanja / izročitev v hrambo ♪
  20.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪
  21.      izročítven  -a -o prid. (ȋ) jur. nanašajoč se na izročitev: izročitvena izjava; izročitvena zahteva / izročitveni rok ♪
  22.      izročnína  -e ž (ȋ) jur. pristojbina, ki se plača ob izročitvi premoženja ♪
  23.      izròd  -óda m (ȍ ọ́) 1. redko izroditev, izrojevanje: izrod sadnega drevja 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen človek; izrodek: on je v družini izrod; ta izrod je imel na vesti večino obsojencev ♪
  24.      izródek  -dka m (ọ̑) 1. kar se izrodi: rastlinski, živalski izrodek; pren., ekspr. kapitalizem je izrodek liberalizma 2. slabš., z rodilnikom spačena, nenaravna predstava o čem: izrodek domišljije; to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov 3. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: ničvreden človek, izrodek je; druži se s samimi izrodki ♪
  25.      izróden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na izroditev: izrodni znaki; izrodne oblike ◊ bot. izrodna zlatica gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus ♪

   16.251 16.276 16.301 16.326 16.351 16.376 16.401 16.426 16.451 16.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA