Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

O (13.701-13.725)


  1.      godljáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, momljaje govoriti: nekaj je godljal sam s seboj; godlja kakor medved / začel je godljati svojo molitev / kar naprej se jezi in godlja godrnja ♪
  2.      godnênje  -a s (é) glagolnik od godneti: hitro godnenje lanu ♪
  3.      godnéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko postajati goden: lan hitro godni; prst je pustil še nekaj časa godneti ♪
  4.      godníti se  -ím se nedov. (ȋ í) redko postajati goden: grozdje se že godni ♪
  5.      godnjáti  -ám nedov. (á ȃ) star. povzročati, da postane kaj godno; goditi: godnjati sadje; race se godnjajo ♪
  6.      gódnost  tudi gôdnost -i ž (ọ́; ó) lastnost godnega: godnost plodu; godnost zemlje / godnost za možitev ♪
  7.      gódov  -a -o prid. (ọ̑) nar., v povedni rabi ki ima, praznuje god: čez nekaj dni boš godov ♪
  8.      godovánje  -a s (ȃ) glagolnik od godovati: biti povabljen na godovanje / štel je dneve do svojega godovanja ♪
  9.      godováti  -újem nedov. (á ȗ) imeti, praznovati god: ne vem natančno, katerega dne goduje / danes zvečer bomo godovali ♪
  10.      godóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na god: godovna gostija; godovno voščilo / godovni dan ♪
  11.      godovína  -e ž (í) star. godovanje: povabiti na godovino ♪
  12.      godóvnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki ima, praznuje god: nazdraviti godovnici 2. star. pesem, napisana za god: prebrati godovnico ♪
  13.      godóvnik  -a m (ọ̑) kdor ima, praznuje god: voščiti godovniku ♪
  14.      godóvniški  -a -o (ọ̑) pridevnik od godovnik: godovniški kolač ♪
  15.      godovnják  -a m (á) kdor ima, praznuje god: nisem vedel, da si godovnjak; danes imamo pri nas godovnjaka ♪
  16.      godovnjákinja  -e ž (á) ženska oblika od godovnjak ♪
  17.      godovnò  -à s (ȍ) zastar. god, godovanje: materino godovno ♪
  18.      godráti  -ám nedov. (á ȃ) oglašati se z visokim, tresočim se glasom; kavdrati: puran godra ♪
  19.      godrnjáč  -a m (á) 1. kdor (rad) godrnja: bil je večen godrnjač; govoriš kot kak star godrnjač 2. ekspr., redko medved: otrpnil je od strahu, ko je zagledal kosmatega godrnjača ♪
  20.      godrnjálo  -a s (á) slabš. godrnjavec, godrnjač: ta človek je neznosno godrnjalo ♪
  21.      godrnjánje  -a s (ȃ) glagolnik od godrnjati: brez godrnjanja jo je ubogal / odgovoril mu je z nerazumljivim godrnjanjem ♪
  22.      godrnjáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
  23.      godrnjàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek; bil je siten in godrnjav; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal ♪
  24.      godrnjávec  -vca m (ȃ) kdor (rad) godrnja: bil je pravi sitnež in godrnjavec ♪
  25.      godrnjávka  -e ž (ȃ) ženska, ki (rada) godrnja: čemerna, stara godrnjavka; sitna godrnjavka ♪

   13.576 13.601 13.626 13.651 13.676 13.701 13.726 13.751 13.776 13.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA