Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (9.226-9.250)



  1.      abortíven  -vna -o prid. () med. 1. nanašajoč se na abortiv: abortivno sredstvo 2. ki hitro poteka, skrajšan: abortivni potek bolezni
  2.      abórtus  -a m (ọ̑) med. prekinitev nosečnosti; splav: imela je že več abortusov; naredili so ji abortus; spontan, arteficialni abortus; indikacija abortusa zakoniti razlog za dovolitev abortusa // vet. prekinitev brejosti; zvrg, izvrg
  3.      Ábraham  -a m () pog., šalj., v zvezi srečati, videti Abrahama dočakati petdeset let: dragemu kolegu, ki je te dni srečal Abrahama, kličemo: še na mnoga leta
  4.      abrazíja  -e ž () 1. geol. izpodjedanje, rušenje morske obale zaradi razdiralnega delovanja valov: učinkovanje abrazije 2. med. ostrganje tkiva: abrazija maternične sluznice
  5.      abrazív  -a m () metal. material, ki se uporablja za brušenje materiala, mehkejšega od njega: diamantni prah kot najtrši abraziv
  6.      abreviatúra  -e ž () redko kratica, okrajšava: ne uporabljajte abreviatur, ampak besede izpisujte ♦ biblio. beseda, skrajšana z grafičnim nakazovanjem izpuščenih črk; muz. ustaljen znak za skrajšan notni zapis
  7.      abrúpten  -tna -o prid. () knjiž. ki je brez zveze, odtrgan: članek dela vtis, ko da je sestavljen iz abruptnih notic
  8.      abscés  -a m (ẹ̑) med. lokalno omejeno nabiranje gnoja, ognojek: absces na vratu, v možganih
  9.      abscísen  -sna -o () pridevnik od abscisa: abscisna os
  10.      absénčen  -čna -o (ẹ̑) pridevnik od absenca
  11.      absentírati se  -am se dov. in nedov. () redko odtegniti se, ne udeležiti se: absentiralo se je pet odstotkov volivcev
  12.      absolúcija  -e ž (ú) rel. odpuščenje grehov ali cerkvenih kazni; odveza: dati, dobiti absolucijo
  13.      absolúten  -tna -o prid. () 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega
  14.      absolutíst  -a m () 1. oblastnik, ki ima vso oblast: prosvetljeni absolutist // ekspr. oblasten, samovoljen človek: doma je bil pravi absolutist 2. pristaš absolutizma
  15.      absolutístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na absolutizem: absolutistični režim; absolutistična vlada
  16.      absolutizácija  -e ž (á) knjiž. pripisovanje absolutne veljavnosti relativno veljavnim stvarem: absolutizacija nauka
  17.      absolutízem  -zma m () politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem; razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma
  18.      absolutizíranje  -a s () glagolnik od absolutizirati: odpor proti absolutiziranju ene strani resničnosti
  19.      absolutizírati  -am nedov. in dov. () knjiž. absolutno veljavnost pripisovati relativno veljavnim stvarem: nobenega področja življenja ni hotel absolutizirati; absolutizirati pogojno znanstveno resnico absolutizíran -a -o: absolutizirane ideje
  20.      absolútnost  -i ž () knjiž. lastnost absolutnega: absolutnost in relativnost gibanja; zanikati načelo absolutnosti / absolutnost in kategoričnost tega vladarja
  21.      absolutórij  -a m (ọ́) 1. razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij 2. dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino // potrdilo, spričevalo o tem
  22.      absolútum  in absolút -a m () knjiž. kar je absolutno: človek kot absolutum postaja gospodar narave ♦ filoz. brezpogojni, prvi in zadnji vzrok vsega, kar je
  23.      absolvènt  -ênta in -énta m ( é, ẹ́) kdor dokonča šolo: absolventi gimnazij, strokovnih šol // kdor je dokončal študij na visoki šoli in je pred diplomo: absolvent arhitekture, filozofske fakultete
  24.      absolvêntski  in absolvéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od absolvent: absolventski večer
  25.      absolvírati  -am dov. in nedov. () 1. dokončati šolo: absolvirati gimnazijo // dokončati študij na visoki šoli: absolviral je pravo in se pripravlja na diplomo 2. končati kako delo, opraviti: svojo nalogo sem absolviral // predelati, preštudirati: absolvirati snov za prvi razred absolvíran -a -o: absolviran učiteljiščnik

   9.101 9.126 9.151 9.176 9.201 9.226 9.251 9.276 9.301 9.326  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA