Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (851-875)

851.      čásnikarstvo  -a s (ȃ) dejavnost časnikarjev: posvetil se je časnikarstvu; preživlja se s časnikarstvom / stolica za časnikarstvo ♪
852.      čásnikarščina  -e ž (ȃ) nav. slabš. jezik, stil, značilen za časopise: piše v povprečni časnikarščini ♪
853.      čásniški  -a -o prid. (ȃ) časopisen: časniška rubrika / časniški slog ♪
854.      čásništvo  -a s (ȃ) 1. redko časnikarstvo: ukvarja se s časništvom 2. zastar. časopisje: dnevno časništvo ♪
855.      časomérnica  -e ž (ẹ̑) redko štoparica ♪
856.      častihlépnik  -a m (ẹ̑) star. častihlepnež ♪
857.      částnik  -a m (ȃ) član poveljniškega vojaškega osebja; oficir: artilerijski, generalštabni častnik; aktivni častnik / višji gasilski častnik; častnik (ljudske) milice ♦ navt. častnik trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. častnik čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina ♪
858.      částniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na častnike; oficirski: častniška uniforma / častniški poklic ♪
859.      částništvo  -a s (ȃ) 1. oficirski poklic: odločiti se za častništvo / moral je odložiti častništvo 2. oficirji: zbralo se je vse častništvo polka ♪
860.      čávsniti  -em dov. (á ȃ) 1. hitro, sunkovito približati se čemu s kljunom: čaplja je zdaj pa zdaj čavsnila po ribi 2. hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom; šavsniti: pes jo je čavsnil v roko ♪
861.      čebelník  -a [čebeu̯n- in čǝbeu̯n-] m (í) zastar. čebelnjak ♪
862.      čebúlnica  -e [tudi čǝb] ž (ȗ) nav. mn., vrtn. rastlina, ki ima v zemlji čebulico: goji tulipane, narcise in druge čebulnice ♪
863.      čédnostnik  -a m (ẹ́) nav. iron. kreposten človek: domnevni čednostnik ♪
864.      čêhniti  -em in čehníti čéhnem dov. (é ȇ; ȋ ẹ̑) nar. česniti: S pestjo bi te čehnil. Če bi bil kaj vreden, bi ti ne prevzeli dekleta (F. Bevk) ♪
865.      čeládnica  -e ž (ȃ) bot. močvirska rastlina s čeladi podobnim izrastkom na cvetni čaši, Scutellaria ♪
866.      čeládnik  -a m (ȃ) ekspr. vojak s čelado: čeladniki so obkolili jetnike ♪
867.      čeléšnik  -a m (ẹ̑) nar. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc) 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk) ◊ etn. stojalo za goreče trske ♪
868.      čelílnik  -a m (ȋ) les. krožna žaga za čeljenje lesa ♪
869.      čeljústnica  -e ž (ȗ) anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica; rana na čeljustnici ♪
870.      čeljústničen  -čna -o (ȗ) pridevnik od čeljustnica: čeljustnični izpah ♪
871.      čeljústnik  -a m (ȗ) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par ♪
872.      čêlnica  -e ž (ȇ) 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico ♪
873.      čêlničen  -čna -o (ȇ) pridevnik od čelnica: čelnična votlina ♪
874.      čêlnik  -a m (ȇ) kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika ◊ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi ♪
875.      čêlovnik  -a m (é) les. del hloda, ki se odžaga ali odseka pri čeljenju ♪

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951