Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (8.051-8.075)



  1.      urbazem  -zma m () dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem, urejanjem naselij: problemi s področja urbanizma; svet, zavod za urbanizem; napake, uspehi v urbanizmu / trgovinski, turistični urbanizem // veda o tej dejavnosti: študirati urbanizem; katedra za urbanizem ● knjiž., redko občudovati moderni urbanizem glavne ulice urejenost
  2.      urbanizíranost  -i ž () urb. značilnost urbaniziranega: urbaniziranost naselja / stopnja urbaniziranosti stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva
  3.      urbanizírati  -am nedov. in dov. () urb. delati, povzročati, da postaja kaj mestno, mestno urejeno: urbanizirati naselje, vas / urbanizirati družbo urbanizírati se postajati mesten, mestno urejen: okolica mesta se hitro urbanizira urbanizíran -a -o: urbanizirana družba; naselje je urbanizirano
  4.      uredca  tudi urédnica -e ž (í; ẹ̑) ženska oblika od urednik: urednica časopisa, radijske oddaje / urednica slovarja
  5.      uredk  tudi urédnik -a m (í; ẹ̑) kdor dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: postati urednik na radiu, pri časopisu; urednik televizijske oddaje, knjižne zbirke / dežurni, glavni urednik; glasbeni, športni urednik; odgovorni urednik ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu; tehnični urednik ki objavi namenjena besedila, gradivo tehnično ureja; urednik fotografije ♦ lingv. kdor v pismeni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni geslo za objavo v slovarju
  6.      uredkov  tudi urédnikov -a -o prid. (í; ẹ̑) nanašajoč se na urednika: urednikova soba / uvodni članek je urednikov; urednikovo delo ∙ ekspr. roman je obležal v urednikovem predalu ni bil objavljen
  7.      urednikovánje  -a s () glagolnik od urednikovati: dolgoletno, uspešno urednikovanje; urednikovanje pri časopisu / redko urednikovanje revije, zbornika urejanje
  8.      urednikováti  -újem nedov.) knjiž. biti urednik, delati kot urednik: več let urednikovati pri reviji
  9.      uredški  tudi urédniški -a -o prid. (; ẹ̑) nanašajoč se na urednike: uredniško delo / uredniški kolektiv; glavni uredniški odbor / uredniška soba
  10.      uredštvo  tudi urédništvo -a s (; ẹ̑) 1. opravljanje uredniških del: prevzeti, sprejeti uredništvo; v času njegovega uredništva je bil časopis zelo dober / delo je izšlo pod njegovim uredništvom / glavno, tehnično uredništvo 2. skupina ljudi, ki opravlja uredniška dela: uredništvo je odklonilo objavo; izvoliti novo uredništvo; seja uredništva / listnica uredništva rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem 3. oddelek, organizacijska enota, ki opravlja uredniška dela: iti na uredništvo / kulturno, športno uredništvo; uredništvo glasbenih oddaj, radijskih poročil // prostor, prostori tega oddelka, te enote: stopiti v uredništvo; vrata uredništva so zaklenjena
  11.      urejeválnik  -a m () elektr. računalniški program za postavljanje, oblikovanje in popravljanje datotek pred njihovo dokončno uporabo: grafični urejevalnik; urejevalnik besedil
  12.      uresčenje  -a s () glagolnik od uresničiti: hitro uresničenje načrtov / prizadevanja za uresničenje pravične družbe
  13.      uresničeválec  -lca [c tudi lc] m () kdor kaj uresničuje: uresničevalec načrta, zamisli / knjiž. delovne množice so odločilni uresničevalec teh ciljev
  14.      uresničeválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na uresničevanje: uresničevalna sposobnost / uresničevalne možnosti
  15.      uresničeválka  -e [k in lk] ž () ženska oblika od uresničevalec: mlada, sposobna uresničevalka načrta
  16.      uresničevánje  -a s () glagolnik od uresničevati: uresničevanje načrtov, zamisli / uresničevanje družbene vloge gledališča / uresničevanje načel, zakonov v praksi
  17.      uresničeváti  -újem nedov.) 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami // izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo // uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve // knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel
  18.      uresničítelj  -a m () kdor kaj uresniči: uresničitelj načrta, zamisli / uresničitelj obljube
  19.      uresničítev  -tve ž () glagolnik od uresničiti: hitra uresničitev načrta, sklepa / uresničitev grožnje, zahteve / uresničitev samega sebe // kar nastane s tem dejanjem: zgodovinske uresničitve te ideje so različne ● publ. ocenjevati najnovejšo uresničitev Cankarjevih Hlapcev uprizoritev, izvedbo
  20.      uresčiti  -im dov. ( ) 1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo // izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti // uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi // knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal 2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek uresčen -a -o: uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno
  21.      uresničljív  -a -o prid. ( í) ki se da uresničiti: uresničljivi načrti; to ni uresničljivo
  22.      uresničljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost uresničljivega: uresničljivost načrta / uresničljivost napovedi
  23.      urésniti se  -im se, in uresti se in urésniti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑; ẹ́ ẹ̄) star. zresniti se: nasmehnil se je, a se je takoj uresnil
  24.      urezna  -e ž (í) med. rana, poškodba, povzročena z ostrim predmetom, rezilom: ureznina se je ognojila; globoka ureznina
  25.      uriranje  -a s () glagolnik od urinirati: umiti si roke po uriniranju / pri uriniranju čuti bolnik bolečine

   7.926 7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA