Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (7.876-7.900)



  1.      ugíniti  -em dov.) zastar. poginiti: vseh šest prašičkov je uginilo; uginiti od mraza
  2.      uglaševálnik  -a m () muz. premični kos cevi, zamašek pri trobilih, pihalih za natančno uglasitev: uglaševalnik trobila ◊ elektr. visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje sprejemnika na frekvenco oddajnika; tuner
  3.      uglédnik  -a m (ẹ̑) ekspr. ugleden človek: prirediti sprejem za uglednike; občinski ugledniki
  4.      ugódnik  -a m (ọ̑) star., navadno v zvezi božji ugodnik kdor živi tako, da ugaja bogu: knjiga o božjih ugodnikih; svetniki in drugi božji ugodniki // kdor živi tako, je tak, da ugaja komu sploh: gospodarjev ugodnik
  5.      ugrezna  -e ž (í) vdolbina, jama, nastala zaradi ugreznjenja zemlje, tal: votlina prehaja v ugreznino; močvirna ugreznina; globina ugreznine; ugreznine in udorine / njihova koča je stala v ugreznini // knjiž. vdolbina, nastala zaradi ugreznjenja česa sploh: poravnati ugreznino na blazini / v blatu so bile vidne ugreznine nog sledi, odtisi; otipaval je ugreznino na svoji čeladi udrtino
  6.      ugrézniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. zaradi lastne teže pomakniti se v navpični smeri navzdol: zemeljske plasti so se ugreznile; zelo se ugrezniti; tu se tla vsako leto ugreznejo za dva milimetra / grob se je ugreznil 2. zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj: kolesa so se ugreznila v zemljo; noge so se mu ugreznile v pesek / ob nakladanju tovora se ladja ugrezne globoko v vodo 3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol: pod njegovo težo se je žimnica ugreznila 4. knjiž. pogrezniti se: ugrezniti se v branje / ugreznila se je v žalostne misli; ugrezniti se vase ● sram ga je, da bi se najraje ugreznil v tla, zemljo zelo ga je sram; ekspr. izginil je, kot bi se v zemljo ugreznil nenadoma, nepričakovano ugrézel -zla -o zastar. udrt: visoko čelo z globoko ugrezlimi očmi ugréznjen -a -o: ugreznjena blazina; ugreznjena tla; ugreznjen v misli ♦ teh. vijak z ugreznjeno glavo
  7.      ugrizna  -e ž (í) med., vet. rana od ugriza: ugriznina na nogi; udarnina, ugriznina in vbodnina
  8.      ugrízniti  -em dov.) 1. zasaditi zobe v kaj in jih stisniti z namenom to pojesti: ko je ugriznil kruh, se mu je odlomil zob; močno ugrizniti / ugrizniti v jabolko / riba je ugriznila vabo // ekspr. pojesti: ni imel kaj ugrizniti 2. z zasaditvijo in s stiskom zob povzročiti komu rano, bolečino: pes je ugriznil otroka; mačka jo je ugriznila v nogo; pri padcu se je ugriznil v jezik; do krvi se ugrizniti / ugriznila se je v ustnico, da se ne bi zasmejala močno je pritisnila zobe na ustnico / redko bolha, kača ga je ugriznila pičila ● kje si bil pa takrat, ga je ugriznila zbodla; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; ekspr. končno je ugriznil v politiko se je začel ukvarjati s politiko ugríznjen -a -o: otrok je ugriznjen
  9.      ujasti  -ím dov., ujásnil ( í) star. 1. zjasniti, razjasniti: veter je ujasnil nebo; nebo se je ujasnilo; brezoseb. prenehalo je snežiti in kmalu se je ujasnilo / vreme se ujasni 2. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: novica mu ni ujasnila obraza; čelo, oko se mu ujasni ujasnjèn -êna -o in ujásnjen -a -o: ujasnjene oči
  10.      ujásniti se  -im se in ujasti se -ím se dov., ujásnil se (ā ; í) star. postati (bolj) jasen, razumljiv: njegov nazor se je ujasnil ● star. bolnici se je popolnoma ujasnilo bolnica je postala prisebna, razumna
  11.      ujedíniti  -im dov. ( ) zastar. združiti: ujediniti narod / ujediniti sprte strani pobotati ujedínjen -a -o: ujedinjena država, kraljevina
  12.      ujétnica  tudi ujetca -e ž (ẹ̑; í) ženska, ki ji je odvzeta svoboda gibanja: rešiti ujetnice / ekspr. ujetnica je cvilila in s kremplji praskala po zidu
  13.      ujétnik  tudi ujetk -a m (ẹ̑; í) 1. človek, ki mu je odvzeta svoboda gibanja: izpustiti, osvoboditi ujetnika; kolona ujetnikov / ne upiraj se, najin ujetnik si / vojni ujetnik vojak, ki ga je v vojni ujel nasprotnik / ekspr. medved ni hotel biti ujetnik 2. ekspr., s prilastkom kdor je zaradi tega, kar izraža dopolnilo, onemogočen, omejen v možnostih, svobodnosti: ujetnik ljubezni, teorije ◊ zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana
  14.      ujétniški  tudi ujetški -a -o prid. (ẹ̑; ) nanašajoč se na ujetnike: ujetniško taborišče / ujetniška obleka
  15.      ujétništvo  tudi ujetštvo -a s (ẹ̑; ) 1. stanje koga, ki postane, je ujetnik: njegovo ujetništvo je trajalo pet mesecev; rešiti se iz ujetništva; priti v ujetništvo / odpeljati koga v ujetništvo / priti v ujetništvo sovražne vojske; nemško, rusko ujetništvo / vojno ujetništvo / ekspr. ujetništvo slabo vpliva na razmnoževanje divjih živali 2. ekspr., navadno s prilastkom stanje, položaj koga ali česa, ujetega v čem: rešiti ladjo, posadko iz ledenega ujetništva / naveličati se ljubezenskega ujetništva
  16.      ukániti  -im, tudi ukati in ukániti -im dov. (á ā; á ā) namerno narediti, povzročiti, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseže tega, kar namerava, hoče: ukaniti nasprotnika; zasledovalca je spretno ukanil / ukaniti koga pri plačilu, za zemljo prevarati, ogoljufati; ukaniti koga za zmago // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne doseže tega, kar namerava, upa: usoda, vojna jih je ukanila; ni pil veliko, toda vino ga je vendarle ukanilo se je preveč opil; brezoseb. vse sem dobro premislil, toda ukanilo me je ukániti se, tudi ukati se in ukániti se knjiž. prevarati se, zmotiti se: ukanil si se, ni ga tukaj
  17.      ukitev  -tve ž () glagolnik od ukiniti: ukinitev pošte, šole zaradi premajhnega števila prebivalcev / ukinitev kreditov, vizumov / ukinitev izkoriščanja
  18.      ukíniti  -em dov.) odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati: ukiniti občino, oddelek; šolo so ukinili; ukiniti samostan razpustiti / ukiniti delovno mesto / ukiniti nerentabilne proge / ukiniti cenzuro, vizume odpraviti; ukiniti kredite prenehati jih dajati; ukiniti pooblastilo, prepoved razveljaviti / ukiniti preskrbo prenehati oskrbovati / ukiniti ustavo // narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati: ukiniti razredno družbo; ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom odpraviti, zmanjšati
  19.      ukitven  -a -o prid. () nanašajoč se na ukinitev: ukinitvena odredba / ukinitveni postopek
  20.      uklotev  -tve ž () glagolnik od ukloniti: uklonitev vratu / uklonitev tuji volji
  21.      ukloti  uklónem dov. ( ọ́) nar. ukloniti uklonim: nobena sila ga ne uklone / nikomur se ne uklonemo / ga že uklonem svoji volji / nizko se uklonejo in odidejo se priklonijo, poklonijo / uklone se ji s pota umakne se ji, izogne se ji
  22.      ukloti  uklónim dov. ( ọ́) 1. knjiž. upogniti, pripogniti: sneg je uklonil veje; pod težo se je njegov hrbet uklonil // skloniti: globoko ukloniti glavo / zaradi nizkega vhoda se je moral malo ukloniti 2. doseči, da se kdo vda, podredi: z ničimer ga ni mogoče ukloniti; ukloniti nasprotnika; z nasiljem, zvijačo ukloniti koga / nobena sila ga ne ukloni; ukloniti koga svoji volji / ekspr. ukloniti komu duha, ponos, voljo ● ekspr. glave, tilnika, vratu ni nikoli uklonil nikoli se ni uklonil, vdal; knjiž. s pesmijo ukloniti srca ljudi pridobiti njihovo čustveno naklonjenost; vznes. vsi boste morali ukloniti vrat smrti boste morali umreti ukloti se 1. prenehati vztrajati pri svojem mnenju, stališču in sprejeti voljo, zahteve drugega: pregovarjali so ga, a se ni uklonil; ukloniti se gospodarju / ukloniti se resnici; ukloniti se sodbi, ukazu / ukloniti se premoči; ukloniti se prošnji, želji sprejeti jo, uslišati jo / ukloniti se modi / duh, razum se je uklonil 2. zastar. prikloniti se, pokloniti se: nizko se uklonijo in odidejo; ukloniti se v pozdrav 3. zastar. umakniti se, izogniti se: ker jih je že od daleč zagledal, se jim je še utegnil ukloniti / ukloniti se komu s pota / neprijetnostim se bo težko ukloniti ◊ fiz. svetloba, zvok se ukloni v bližini izvirov in ovir se preneha širiti premo uklónjen -a -o: uklonjen človek ∙ zastar. vinogradi, uklonjeni pred burjo varni, zavarovani
  23.      ukorečiti se  -im se dov.) redko ukoreniniti se: v vlažni zemlji se potaknjenci hitro ukoreničijo; ta rastlina se zlahka ukoreniči ukorečen -a -o: ukoreničena trta
  24.      ukoreniti se  -im se dov.) 1. pognati korenine v zemljo: potaknjenec se je že ukoreninil; presajena rastlina se najlažje ukorenini spomladi; stoji tukaj, kot da se je ukoreninil dolgo časa; vztrajno 2. ekspr. postati notranje, čustveno tesno povezan s čim: nikjer se ni mogel ukoreniniti; v novem okolju se je ukoreninil vživel, počutil doma / težko je odpraviti napake, predsodke, ki se ukoreninijo v ljudeh; v njem se je ukoreninilo nezaupanje / to prepričanje se mu je ukoreninilo v zavest ukoreniti narediti, povzročiti, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreniniti nageljnove vršičke ukorenjen -a -o: ukoreninjeni potaknjenec; biti ukoreninjen v svoji domovini; ukoreninjene navade, vraže; to je bilo že ukoreninjeno v njegovem značaju
  25.      ukorenjati se  -am se nedov. (í) 1. poganjati korenine v zemljo: posajeno drevesce se dobro ukoreninja 2. ekspr. postajati notranje, čustveno tesno povezan s čim: počasi se ukoreninja v sosesko / v njem se ukoreninja nova ljubezen / to prepričanje se mu je vedno trdneje ukoreninjalo v zavest ● ekspr. nova vera se je hitro ukoreninjala širila, utrjevala ukorenjati delati, povzročati, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreninjati vršičke lončnic

   7.751 7.776 7.801 7.826 7.851 7.876 7.901 7.926 7.951 7.976  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA