Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (57.489-57.513)


  1.      žáren 2 -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žaro: žarni pokrov / žarni grob; žarno pokopališče ♦ arheol. žarno grobišče grobišče z žarnimi grobovi; kultura žarnih grobišč kultura v Evropi v pozni bronasti dobi, za katero so značilna žarna grobišča; obdobje te kulture ♪
  2.      žarênje  -a s (é) glagolnik od žareti: žarenje je postalo izrazitejše; močno žarenje žerjavice / segreti kovino do žarenja / žarenje sonca, zvezd / žarenje večernega neba / žarenje jesenskega gozda ♪
  3.      žaréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo // imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela // biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja // odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda ● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči ∙ trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga ♪
  4.      žargón  -a m (ọ̑) govorica posameznih poklicev, skupin: govoriti v žargonu; šolski, športni, vojaški žargon; žargon gledališčnikov, politikov; sleng in žargon / namesto strokovnih izrazov uporablja žargon žargonske izraze ♪
  5.      žarílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žarjenje: žarilna temperatura / žarilna peč ♦ elektr. žarilna nitka nitka, ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; teh. žarilna svečka priprava z grelom, ki zažari in s tem pomaga pri vžigu vnetljive zmesi v dizlu ♪
  6.      žarína  -e ž (í) 1. kem. snov, ki ostane po žarjenju: stehtati žarino; sestava žarine 2. knjiž. žar, žarenje: žarina lic vročičnega bolnika; žarina ognja / opoldanska žarina sonca pripeka ♪
  7.      žaríšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer je gorenje med požarom najmočnejše: ogenj se je iz žarišča razširil na sosednje prostore; usmeriti curek vode v žarišče požara 2. med. mesto v telesu, od koder se bolezen lahko širi: ugotoviti bolezensko, gnojno žarišče; žarišče vnetja / prvotno žarišče bolezni 3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: nastala so nova kulturna žarišča; vojno žarišče; žarišča nesoglasij, sporov; žarišče upora / miselno žarišče / publ.: biti v žarišču dogajanja; problem je v žarišču zanimanja // kraj, prostor, kjer je svetloba, osvetljenost najmočnejša: stopiti v žarišče odrskih reflektorjev ◊ geol. žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi; geom. žarišče gorišče ♪
  8.      žaríti  -ím tudi žáriti -im nedov. (ȋ í; ā ȃ) 1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: žariti kovino; žariti iglo s plamenom / ekspr. sonce žari skale // z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: žariti oglje // metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: žariti ulitke, žico; žariti pri 1.000° C / žariti jeklo 2. ekspr. povzročati, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu žarila obraz / misel nanj jo je žarila žaríti se, tudi žáriti se knjiž. 1. biti močno obsijan, osvetljen: od požara za hribom se je nebo žarilo; brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so se žarile v soncu 2. biti viden, opazen zaradi odbijajoče se svetlobe: v rokah se mu je žaril meč / znamenje se ji žari na čelu 3. izražati, kazati veliko čustveno vznemirjenost: pevcu se je žaril obraz; oko se ji je žarilo od veselja; brezoseb. dekletom se je žarilo v očeh žárjen -a -o in žarjèn -êna -o: žarjena žica ♪
  9.      žárja  -e ž (á) geol. magma: rudnina je nastala iz staljene žarje ♪
  10.      žarjênje  -a s (é) glagolnik od žariti: žarjenje žice; temperatura, trajanje žarjenja; žarjenje in kaljenje / žarjenje jekla pri določeni temperaturi ♪
  11.      žárkast  -a -o prid. (ȃ) podoben obliki žarkov, izhajajočih iz središča na vse strani: risati žarkaste črte / ekspr. imela je žarkaste gubice okrog oči / ekspr. na nebu so migljale žarkaste zvezde ♦ elektr. žarkasto omrežje omrežje, ki žarkasto poteka od elektrarne, razdelilne postaje do odjemalcev žárkasto prisl.: poti se žarkasto razhajajo; žarkasto razporejene bodice ♪
  12.      žárkost 1 -i ž (á) lastnost, značilnost žarkega, vročega: žarkost sonca / knjiž. žarkost ljubezni ♪
  13.      žárkost 2 -i ž (á) lastnost, značilnost žarkega, žaltavega: žarkost masla, olja / orehi so zaradi žarkosti postali neuporabni ♪
  14.      žárkoven  tudi žarkóven -vna -o prid. (ȃ; ọ̄) nanašajoč se na žarek: žarkovna razporejenost / žarkovni snop snop žarkov ♪
  15.      žarkovít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. ognjevit: žarkovit govornik ♪
  16.      žárnogrobíščen  -čna -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na žarno grobišče: žarnogrobiščna najdba ♦ arheol. žarnogrobiščna kultura kultura v Evropi v pozni bronasti dobi, za katero so značilna žarna grobišča; obdobje te kulture ♪
  17.      žaromèt  -éta m (ȅ ẹ́) svetilo, pri katerem se z usmerjanjem svetlobe z zrcalom, s sistemom leč povečuje svetilnost: žaromet posveti, ugasne; prižgati žaromet; usmeriti žaromet na oder; razsvetljevati cesto, letališče z žarometi; slepeča svetloba žarometa; zrcalo žarometa; žarnica za žaromet; oči ji sijejo kot žarometi / avtomobilski, gledališki, televizijski žaromet ∙ publ. postaviti problem pod najmočnejše žaromete osvetliti, raziskati ga; publ. odgovarjati na vprašanja v siju žarometov pred (televizijskimi) kamerami; dogodek je kot žaromet osvetlil preteklost vzbudil, oživil spomin na preteklost ♦ avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej // svetloba, ki jo daje ta priprava: žaromet ga slepi; priti v snop žarometa ♪
  18.      žarométen  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na žaromet: žarometno ohišje / žarometni snopi svetlobe / žarometna žarnica ♦ avt. avtomobilska žarometna svetilka dodaten, navadno premičen žaromet, zlasti na specialnih vozilih ♪
  19.      žarovít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. 1. žarek, žareč: žarovita zarja na obzorju / žarovita svetloba / žarovito poletje sončno, zelo vroče / žarovita belina prta bleščeča 2. ognjevit: poslušati govor žarovitega poslanca / njegov jezik je pesniško žarovit / njeni žaroviti pogledi so ga omamljali bleščeči, žareči ♪
  20.      žátlaka  -e ž (á) nar. enoročna sekira z zaokroženim rezilom in kratkim ročajem: žatlaka in sekača ♪
  21.      žáv  medm. (ā) posnema nižji glas vrabca ali nekaterih drugih ptic: čiv živ, žav, se je oglasil vrabec / živ žav živ, se je slišalo z vrta ♪
  22.      žávba  -e ž (ȃ) nižje pog. mazilo, krema: namazati se z žavbo; žavba proti revmatizmu ∙ ekspr. biti z vsemi žavbami namazan zvit, prebrisan ♪
  23.      žbíca  -e ž (í) 1. žebljiček za podkovanje čevljev: zabijati žbice v podplate / petne žbice 2. redko špica, napera: žbice na kolesih starinskih avtomobilov / dežnik z zvito žbico 3. nav. mn., v zvezi nageljnova žbica posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava: dati v kompot nageljnove žbice; vino z nageljnovimi žbicami ♪
  24.      žbíčevec  -vca m (í) bot. tropsko drevo, katerega posušeni cvetni popki se uporabljajo kot dišava, Syzygium aromaticum ♪
  25.      žbrínca  -e ž (ȋ) nar. velika, nizkemu valju podobna košara za prenašanje listja, sena na glavi, ki se uporablja na Krasu: natlačiti listje v žbrinco; nesti polno žbrinco po strmini ♪

   57.364 57.389 57.414 57.439 57.464 57.489 57.514 57.539 57.564 57.589  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA