Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (54.914-54.938)


  1.      zagáliti  -im dov. (á ā) knjiž., redko zagrniti, zakriti: zagaliti koga v kožuh zagáljen -a -o: postava, zagaljena v rjuho ♪
  2.      zagalopírati  -am dov. (ȋ) steči v galopu: konj je zagalopiral / ekspr. tako je zagalopiral, da ga ni bilo mogoče ustaviti zelo hitro stekel zagalopírati se ekspr. prenagliti se: s tem sklepom se je zagalopiral ♪
  3.      zagáman  -a -o prid. (ā) nižje pog. 1. neumen, tog, trdovraten: to je zagaman človek / ni mogel poslušati tega zagamanega govorjenja / kot psovka osel zagamani 2. težaven, neprijeten: v takem vremenu je plezanje zagamano / življenje se mu zdaj ni zdelo več tako zagamano ♪
  4.      zagámanec  -nca m (ā) nižje pog. neumen, tog, trdovraten človek: ne bodi tak zagamanec / kot psovka ti zagamanec ti ♪
  5.      zagámanost  -i ž (ā) nižje pog. neumnost, togost, trdovratnost: očitati komu zagamanost ♪
  6.      zaganjáč  -a m (á) avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila; zaganjalnik: popraviti zaganjač ◊ strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj; zaganjalnik ♪
  7.      zaganjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaganjanje: zaganjalna moč / zaganjalni motor; zaganjalna kljuka navadno pravokoten kos železa z ročico za zaganjanje glavnega motorja avtomobila; zaganjalna ročica ♪
  8.      zagánjanje  -a s (ȃ) glagolnik od zaganjati: zaganjanje valov ob steno / zaganjanje motorja, stroja; čas zaganjanja ♪
  9.      zagánjati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus 2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz ∙ redko vojaki so spretno zaganjali sulice metali 3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo 4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč zagánjati se 1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja 2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor 3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel // s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz 4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj zaganjajóč -a -e: zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi ♪
  10.      zagarantírati  -am dov. (ȋ) obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti; zajamčiti, dati poroštvo: zagarantirati redno oskrbovanje s čim / zagarantirati komu delo zagarantíran -a -o: zagarantirana zaposlitev; cene so zagarantirane / zagarantirana preskrba zlasti v vojnem času preskrba, ki jo zagotovijo državni organi, da se življenjske potrebščine načrtno in enakomerno razdelijo med prebivalstvo; zagotovljena preskrba ♪
  11.      zagáten 1 -tna -o prid. (á ā) ekspr. 1. težaven, neprijeten: zagaten položaj; živeti v zagatnih razmerah 2. neprijeten, zoprn: zagaten duh po hrani; zagaten okus, vonj / zagatno vino trpko 3. zadušljiv, težek: v sobi je zagaten zrak / soparno, zagatno vreme // neprijeten, moreč: zavladal je zagaten molk; zagatna tišina zagátno prisl.: zagatno je zaudarjalo po golobnjakih; zagatno dišeča bobrovina / v povedni rabi v sobi je bilo zagatno ♪
  12.      zagatítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zagatiti: zagatitev odprtine / zagatitev voza v ozkem prehodu ♪
  13.      zagátnost  -i ž (ā) ekspr. 1. težavnost, neprijetnost: zagatnost položaja / zagatnost sadjevca iz lesnik trpkost 2. neprijeten, zoprn občutek: zagatnost v grlu, ustih ♪
  14.      zagáziti  -im dov., zagázila in zagazíla (á ȃ) 1. iti, stopiti v kaj mehkega, udirajočega se: zagaziti v blato; zagaziti do kolen v sneg / zagaziti po zasneženi stezi 2. ekspr. zaiti: hodi previdno, da kam ne zagaziš / zagaziti v težave ● ekspr. globoko je zagazil moralno, gospodarsko je zelo propadel; ekspr. do vratu je zagazil v dolgove zelo se je zadolžil ♪
  15.      zagíb  -a m (ȋ) 1. zapognjeni, navadno robni del česa: zalepiti zagibe pri usnjenem izdelku; pri krojenju pustimo nekaj blaga za zagibe / povezati kose pločevine z zagibi 2. šport. premik (dela) telesa nazaj: zagib v bokih ♪
  16.      zagíbati  -ljem tudi -am dov., zagibála (ȋ) 1. povzročiti, narediti, da se kaj premakne sem in tja: veter je zagibal veje // povzročiti, narediti, da kaj vzvalovi: zagibati vodno površino; pren., ekspr. to je zagibalo pesniškega duha ∙ redko množica je zagibala je vzvalovila, zavalovila 2. narediti nekaj gibov, premikov: bolnik je s težavo zagibal; zagibati z ustnicami ♪
  17.      zagípsati  -am dov. (í) pog. zadelati z mavcem; zamavčiti: zagipsati razpoke v steni ♪
  18.      zagláven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaglavje: zaglavno besedilo ◊ anat. zaglavna kost zatilnica; jur. zaglavno sodstvo krvno sodstvo ♪
  19.      zagláviti  -im dov. (á ȃ) zastar. izgubiti glavo, umreti: zaglaviti v rudniku ♪
  20.      zaglávje  -a s (ȃ) 1. anat. zadnji del glave in vratu; zatilje: otipavati zaglavje; bolečine v zaglavju 2. knjiž. del glave za naslovom revije, časopisa ali sestavka: časopis v zaglavju navaja, da je neodvisen / koledarska zaglavja k mesecem ilustracije k imenom za mesece v koledarju / zaglavje pesmi moto pod naslovom // vsak od naslovov dela revije, časopisa ali sestavka za glavnim, skupnim naslovom: to vprašanje obravnava pod zaglavjem Obdobje fevdalizma / dopis so objavili pod zaglavjem Kronika 3. knjiž. razdelek, rubrika: Izpred sodišča, Novo v znanosti in druga zaglavja / knjiga je razdeljena na štiri zaglavja poglavja, dele ◊ lingv. del slovarskega članka s podatki o slovničnih posebnostih, intonaciji ♪
  21.      zaglédanost  -i ž (ẹ̑) stanje zagledanega človeka: zagledanost ljudi v daljni cilj / ekspr. dekletova zagledanost v fanta zaljubljenost / ekspr. iztrgati koga iz zagledanosti v preteklost / ekspr. zagledanost vase ♪
  22.      zaglédati  -am dov., zagléj in zaglèj zagléjte, stil. zaglédi zaglédite (ẹ́ ẹ̑) z gledanjem zaznati: zagledati kopno; skozi okno je zagledal nenavaden prizor; zagledati koga oddaleč; zagledala sta se in si pomahala; pren., ekspr. zagledati resnico ● star. beli dan, luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla zaglédati se s predlogom 1. za določen čas upreti, usmeriti pogled kam: zagledati se predse, v tla; za nekaj trenutkov, začudeno se zagledati v koga / podprl si je glavo in se zagledal sam vase 2. ekspr. zaljubiti se: zagledal se je v sosedovo hčer; noro se zagledati v koga // čustveno pozitivno, trajno se navezati na kaj: že v mladih letih se je zagledal v znanost zagledávši zastar.: zagledavši znanca, je stopil k njemu zaglédan -a -o: že dolgo je zagledana vanj; prepozno zagledano vozilo ∙ ekspr. fant je preveč zagledan vase preveč občuduje samega sebe ♪
  23.      zaglódati  -am tudi -glójem, tudi zaglôdati -am dov., zaglódaj zaglódajte tudi zaglóji zaglójite tudi zaglôdaj zaglôdajte tudi zaglodájte; tudi zaglodála (ọ́; ó) 1. z zobmi odlomiti v majhnem kosu: miš spet zagloda sir // glodajoč prodreti z zobmi v kaj: pes zagloda v kost 2. ekspr. povzročiti neugoden, navadno duševni občutek: spet ga je zaglodala skrb zaglódati se, tudi zaglôdati se glodajoč prodreti v kaj: črv se je že globoko zaglodal; pren., ekspr. ta misel se je zaglodala vanj ♪
  24.      zagluševáti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. s svojo glasnostjo povzročati, da se kaj (skoraj) ne sliši: tuljenje vetra je zagluševalo trušč podirajočih se stavb / niso dosti govorili, ker jih je zagluševal ropot glušil ♪
  25.      zaglušíti  -ím dov., zaglúšil (ȋ í) knjiž. s svojo glasnostjo povzročiti, da se kaj (skoraj) ne sliši: ropot strojev je zaglušil njegove krike / hrup ga je skoraj zaglušil oglušil; pren. skušal je zaglušiti spomine zaglušèn -êna -o: zaglušeni glasovi ♪

   54.789 54.814 54.839 54.864 54.889 54.914 54.939 54.964 54.989 55.014  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA