Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (54.714-54.738)



  1.      zabrís  -a m () glagolnik od zabrisati: zabris sledov
  2.      zabrísati  -bríšem dov., tudi zabrisála (í ) 1. narediti, povzročiti, da je kaj a) manj vidno, opazno: dež je zabrisal napis; veter je zabrisal sledove v snegu / s senčenjem zabrisati pomanjkljivosti risbe / zabrisati mejo med resničnostjo in domišljijo; čas je zabrisal razlike v vzgoji b) manj jasno, razločno: megla je zabrisala obrise hiš / s frazami zabrisati bistvo stvari 2. narediti, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: zabrisal je dokaze o svoji krivdi; zločinec je zabrisal vse sledove 3. ekspr. vreči, zagnati: zmečkal je papir in ga zabrisal v koš / zabrisati koga iz gostilne / zabrisati koga iz službe odpustitižarg., šol. profesor ga je zabrisal pri izpitu negativno ocenil zabrísan -a -o: zabrisane sledi; zabrisana svetloba medla, motna
  3.      zabrisováti  -újem nedov.) 1. delati, povzročati, da je kaj a) manj vidno, opazno: veter sproti zabrisuje sledove v snegu; s pudrom zabrisuje gube na obrazu / zabrisovati mejo med resničnostjo in domišljijo b) manj jasno, razločno: megla zabrisuje obrise predmetov / zabrisovati bistvo problema 2. delati, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: hiteli so zabrisovati dokaze o svoji krivdi
  4.      zabrléti  -ím dov. (ẹ́ í) zagoreti s slabim plamenom, medlo zasvetiti: petrolejka je zabrlela in ugasnila
  5.      zabrlízgati  -am dov. () 1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: sprevodnik je zabrlizgal in vlak je odpeljal; zabrlizgati na piščalko, prste; oglušujoče zabrlizgati 2. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva je zabrlizgala // oglasiti se s takimi glasovi: v skalovju je zabrlizgal gams
  6.      zabrnéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati enakomerno se tresoč glas: struna zabrni; žice zabrnijo v vetru / zvonec je zabrnel in utihnil / ekspr. po vsej dolini so zabrnele kosilnice so začeli kositi s kosilnicami; nad nami so zabrnela letala brneč se pojavila; motor je zabrnel po cesti brneč zapeljal 2. nejasno se zaslišati: v daljavi so zabrneli zvonovi; pren. v glavi mi je zabrnela znana melodija
  7.      zabrodíti  -bródim dov. ( ọ́) 1. iti, stopiti v kaj ovirajočega: zabroditi v vodo; zabroditi do kolen v blato / zabroditi po plitvini 2. narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem: zabroditi s prsti po vodi / zabroditi z žlico po juhi 3. ekspr. iti brez cilja, orientacije; zabloditi: popoldne smo zabrodili po starem delu mesta ● ekspr. zabroditi v težave zaiti
  8.      zabŕskati  -am dov. ( ) 1. zakopati s kremplji, prsti: pes zabrska kost v zemljo / nastavil je pasti in jih zabrskal v sneg 2. ekspr. narediti nekaj gibov, dejanj, s katerimi se prizadevno išče, stika za čim: zabrskati po listinah / zabrskal je po predalu za ustreznim orodjem
  9.      zabrtvíti  -ím dov., zabŕtvil; zabrtvèn ( í) teh. zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja; zatesniti: zabrtviti sod
  10.      zabrúndati  -am dov. () 1. oglasiti se z nizkim, mrmrajočim glasom: medved je zabrundal / zadovoljno zabrundati 2. ekspr. z govorjenjem, mrmranjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: nekaj je zabrundal in odšel 3. preh. mrmraje zapeti: zabrundati (si) popevko
  11.      zabrusíti 1 in zabrúsiti -im dov. ( ú) z nepravilnim brušenjem povzročiti, da rezilo ni ostro: zabrusiti nož; zabrusiti žago zabrúšen -a -o: zabrušena kosa
  12.      zabrusíti 2 in zabrúsiti -im dov. ( ú) 1. ekspr. vreči, zagnati: zabrusiti kamen v okno; šolsko torbo je zabrusil v kot 2. slabš. ostro, osorno reči, povedati: zabrusil mu je cel kup očitkov; zabrusil jim je, da se nikogar ne boji; nesramno, osorno zabrusiti / zabrusiti komu nazaj ostro, osorno odgovoritislabš. v brk, obraz kaj zabrusiti komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje
  13.      zabúbati se  -am se dov. (ū) nar. zabubiti se: gosenice metuljev se zabubajo / zabubal se je v samoto / zabubati se v knjige zabúban -a -o: vase zabuban človek
  14.      zabúbiti se  -im se dov.) 1. spremeniti se v bubo: gosenica, ličinka se zabubi 2. ekspr. za dalj časa se zapreti sam vase, v ozek krog ljudi: po nesreči se je kar zabubil / zabubiti se sam vase // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabubil se je v svojo sobo in študiral 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zabubiti se v delo, razmišljanje zabúbljen -a -o: v svoje ideje zabubljen človek
  15.      zabúbljenje  -a s () glagolnik od zabubiti se: po zabubljenju se ličinka spremeni v žuželko
  16.      zabučáti  -ím dov. (á í) 1. dati močne, zamolkle glasove: morje je zabučalo / orgle, zvonovi zabučijo; brezoseb. po gozdu je zabučalo 2. ekspr. bučeč nastopiti, pojaviti se: zabučala je nevihta; veter je zabučal okrog oglov / po dvorani je zabučal smeh
  17.      zabúhel  -hla -o [ǝ] prid. (ú) ki ima povečan obseg navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhel obraz; biti zabuhel od pijače; zabuhel je pod očmi, v obraz; prim. zabuhniti
  18.      zabúhlost  -i ž (ú) lastnost, značilnost zabuhlega: težko dihanje in splošna zabuhlost bolnika / zabuhlost obraza
  19.      zabúnkati  -am dov. () 1. večkrat udariti s pestjo: zabunkati po vratih // ekspr. zabiti, zatolči: srce mu je močneje zabunkalo 2. ekspr. zapraviti: denar je hitro zabunkal / zabunkal je posestvo zabúnkati se pog. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabunkali so se v votlino in čakali, da nevarnost mine
  20.      zabušànt  -ánta m ( á) nižje pog. kdor se izmika delu, lenuh: biti pijanec in zabušant; zmerjati koga z zabušantom
  21.      zabušávanje  -a s () nižje pog. izmikanje delu, lenarjenje: povsod išče priložnost za zabušavanje
  22.      zabušávati  -am nedov. () nižje pog. izmikati se delu, lenariti: nič ne dela, samo zabušava; zabušavati na račun drugih
  23.      zacelítev  -tve ž () glagolnik od zaceliti: zacelitev rane
  24.      zacelíti  in zacéliti -im, in zacéliti -im dov. ( ẹ́; ẹ́ ẹ̄) nav. 3. os. narediti kaj celo, navadno rane: zaceliti rano z mazilom; razjeda se noče zaceliti; brezoseb. še zdaj se mu ni zacelilo / okleščena debla smrek so se že zacelila zarasla zacéljen -a -o: zaceljena rana
  25.      zacélo  prisl. (ẹ̑) nar. vzhodno popolnoma, čisto: roka mu je zacelo odpovedala / njo sem komaj slišal, zacelo nič pa nisem slišal drugih

   54.589 54.614 54.639 54.664 54.689 54.714 54.739 54.764 54.789 54.814  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA