Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ni (53.164-53.188)
- vezír -ja m (ȋ) zlasti v fevdalni Turčiji 1. visok državni funkcionar: sultanovo posvetovanje z vezirji / veliki vezir glavni sultanov svetovalec 2. sultanov pokrajinski namestnik: vezir v Bosni ♪
- vezíšče -a s (í) knjiž. mesto, kjer se križata dve niti; vezna točka: vezišče niti ♪
- vezívast -a -o prid. (í) knjiž. ki je iz vezivnega tkiva: vezivaste ovojnice ♪
- vezíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vezivo: vezivni material; vezivna tekočina / cement je izgubil vezivno lastnost / vogale in zaključke povežemo z vezivnimi deli veznimi ♦ anat. vezivno tkivo tkivo, ki povezuje telesne organe in njihove dele; biol. vezivno tkivo tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije ♪
- vezívo -a s (í) 1. snov, sredstvo za vezanje: narediti kit iz krede in veziva; kamni so zloženi v zid brez veziva; mehko, trdno vezivo; jajčni beljak kot vezivo; apno, cement in druga veziva / barvno, keramično vezivo; oljna veziva; pren. vezivo zgodbe ♦ grad. hidravlično vezivo ki se v vodi strdi; kem. anorganska in organska veziva 2. biol. tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije: vezivo je čvrsto, rahlo; poškodovati vezivo / embrionalno, podkožno vezivo 3. redko kar se uporablja za vezanje; vez: iz jute so naredili vezivo za privezovanje trt; srobot, vrvi in druga veziva 4. knjiž. vezenje: ukvarjala se je z vezivom ♪
- vézje -a s (ẹ̑) 1. elektr. skupek elektromehanskih ali elektronskih elementov s pripadajočimi povezavami: vezje sprejemnika; shematični prikaz vezja / električno, elektronsko vezje; integrirano vezje pri katerem so elementi neločljivo sestavljeni in električno povezani; preklopno vezje električno vezje v funkciji preklopnega stikala; tiskano vezje pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja 2. knjiž. (več) vezi: zaboj je povezan s pločevinastim vezjem; pren. razrahljano vezje sveta ♪
- vezljívost -i ž (í) 1. lastnost česa, da se lahko veže s čim drugim: vezljivost malte / medčloveška vezljivost 2. lingv. lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo: vezljivost glagolov, pridevnikov ♪
- vezováti -újem nedov. (á ȗ) star. praznovati god, rojstni dan koga: v nedeljo so vezovali očeta ♪
- vêža -e stil. -é ž (é) prehoden prostor v poslopju za vhodnimi vrati: stopiti v vežo; mračna, obokana veža; veža in stopnišče / zakleniti vežo vežna vrata / hotelska, kolodvorska veža hotelska, kolodvorska avla ● star. božja veža svetišče, cerkev; mrliška veža prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru ◊ etn. vhodni prostor z ognjiščem v belokranjski hiši ♪
- vežbálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. vadben: vežbalni prostor ♪
- véžbati -am nedov. (ẹ̑) knjiž. vaditi, uriti se: vojaki vežbajo / vežbati koračnico / vežbati se v strojepisju ♪
- vêžen in véžen -žna -o prid. (ȇ; ẹ̑) nanašajoč se na vežo: vežni tlak / vežna vrata ♪
- vêžica -e ž (é) manjšalnica od veža: stopiti v vežico ∙ mrliška vežica prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru ♦ etn. vhodni prostor z ognjiščem v bohinjski hiši ♪
- vglábljanje -a s (á) glagolnik od vglabljati se: vglabljanje v študij ♪
- vgozdíti -ím in vgózditi -im dov., vgózdil (ȋ í; ọ̄) narediti, da kaj pride v tak položaj kot zagozda: vgozditi klin v špranjo; konju se je vgozdil kamen v podkev / ekspr. vgozditi brado med dlani ♪
- vgradítev -tve ž (ȋ) glagolnik od vgraditi: za vgraditev pripravljen beton / vgraditev merilnih naprav / vgraditev umetnine v prostor ♪
- vgradíti -ím dov., vgrádil (ȋ í) 1. ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del: v most so vgradili železo in beton / število zidakov, ki so jih vgradili vzidali / celice snov vgradijo; pren., knjiž. v temelje nove države so vgradili svoja življenja ∙ publ. v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega dela ♦ kem. kalcij se vgradi v kosti 2. z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgraditi kad v kopalnico; vgraditi motor v stroj; vgraditi okna vzidati; vgraditi stikala / zavore je vgradil v jeklen okvir vdelal // knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh: pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi / vgraditi demokracijo v
družbeni sistem vgrajèn -êna -o: plošča z vgrajenimi instrumenti; v stavbo vgrajen les ♪
- vgrádnja -e ž (ā) glagolnik od vgraditi: vgradnja različnih materialov / vgradnja motorjev ♪
- vgrajevánje -a s (ȃ) glagolnik od vgrajevati: vgrajevanje betona, lesa / vgrajevanje prisluškovalnih naprav / vgrajevanje politike v družbeno življenje ♪
- vgrajeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. ob graditvi česa delati, da prihaja kaj kam kot sestavni del: vgrajevati kamne, les v zid / vgrajevati nosilne stebre 2. z namestitvijo, pritrditvijo delati, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgrajevati montažne elemente; vgrajevati merilne naprave v plošče // knjiž. delati, da kaj postane sestavni del česa sploh: vgrajevati nove elemente v načrte ♪
- vgravírati -am dov. (ȋ) vrezati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: vgravirati ime, napis; vgravirati v baker, steklo vgravíran -a -o: prstan z vgraviranim datumom ♪
- vgrêbsti vgrêbem dov., vgrébel vgrêbla (é) z grebenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vgrebsti jamico, žleb v podlago vgrebèn -êna -o tudi vgrêben -a -o: vgrebeni okraski na glinasti posodi ♪
- vhòd vhóda m (ȍ ọ́) 1. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: braniti, stražiti vhod; stal je pred vhodom in čakal / glavni, posebni, stranski vhod; skrivni vhod v grad / kamnit vhod ♦ anat. vhod v nožnico; elektr. vhod del električne naprave, kjer se dovaja napetost, moč, signal; vhod (elektronskega) računalnika 2. redko vstop, prihod: preprečiti komu vhod; slovesen vhod v mesto ♪
- vhóden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vhod: kamnit vhodni obok; vhodna odprtina; vhodna vrata / vhodna kontrola ♦ elektr. vhodni niz podatkov; vhodni signal signal na vhodu električne, elektronske naprave; vhodna napetost napetost na vhodu električne naprave ♪
- ví vé vé zaim., vàs, vàm, vàs, vàs, vámi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, ki jih govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; vi ste zdaj še na slabšem kakor mi; tudi ve boste morale sodelovati; ekspr. vsi delamo, vi pa spite; še vi tega ne bi zmogli; elipt. kdo bo za to odgovarjal? Vi; niste vi kar tako / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji; mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vam se še ne mudi; tudi vas so povabili; okrog vas se zbirajo nevarni ljudje;
pri vas je lepo / samo pet vas je menda bilo // pesn. izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo: hej vi, hrasti mogočni; ve, ribice v potoku; o ve, moja mlada leta 2. izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika: a, vi gospod ste; vi, sem ga vprašal, kaj pa delate; rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar / pog. ste vi prebral knjigo prebrali / ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal na vašem mestu; dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce; oprostite, spoštovani, da vas motim / ogovarjati koga z vi 3. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce vam prehitro bije; stric vam je umrl; kako vam je ime 4. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to so vam bili lepi časi; to vam je bil pravi mož; čudovita je in kakšen glas vam ima 5. izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh: blešči se, da vam vid
jemlje; hudo je, če vas takole zaničujejo; prim. ti, vidva ♪
53.039 53.064 53.089 53.114 53.139 53.164 53.189 53.214 53.239 53.264