Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (51.464-51.488)


  1.      u...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) v zvezi s se usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega: ugrezati se, usedati se / ulekniti se b) premikanja stran: ubežati, uiti, uteči / umakniti se c) dosege zaželenega namena, cilja: ublažiti / uokviriti, ustekleničiti / udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti / ubesediti, učlovečiti / udomačiti, upijaniti / uhoditi, uigrati se / upliniti, utekočiniti se č) v zvezi s se zmanjšanja česa kot posledice dejanja: ukuhati se, uskočiti se, usušiti se d) v zvezi s se napake, pomote pri dejanju: umeriti se, uračunati se, ušteti se e) povzročitve škode, poškodbe z dejanjem: urezati, ustriči / usekati se f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): ubraniti, uloviti / uleči se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: udor, udoren, udrtje, usedlina ♪
  2.      ubádanje  -a s (ȃ) glagolnik od ubadati se: ubadanje z otroki ji je vzelo veliko časa / ubadanje s pisanjem ♪
  3.      ubádati se  -am se nedov. (ȃ) ekspr. 1. z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa sobesedilo: ubadati se s kmetijo; sama se ubada z otroki in gospodinjstvom / dolgo se že ubada s tem delom ga z naporom opravlja 2. ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim: kar sam se ubadaj s tem problemom; noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi / vse življenje se ubada s težavami jih ima // ukvarjati se s čim sploh: ubadati se z obrtjo ♪
  4.      ubégel  -gla -o [ǝu̯] prid. (ẹ́) star. pobegel: ubegli ujetniki ♪
  5.      ubéglec  -a [lǝc] m (ẹ̑) zastar. ubežnik: zasledovati ubegleca ♪
  6.      ubesedítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ubesediti: ubeseditev dogodkov; sodobna ubeseditev antičnega mita; tehnika ubeseditve ♪
  7.      ubesedítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ubeseditev: ubeseditveni postopek / ubeseditvena sredstva ♪
  8.      ubesedoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ubesedovanje: ubesedovalni postopek / ubesedovalne prvine ♪
  9.      ubesedovánje  -a s (ȃ) glagolnik od ubesedovati: ubesedovanje snovi v romanu; način ubesedovanja ♪
  10.      ubežáti  -ím dov., ubéži; ubéžal tudi ubêžal (á í) 1. z begom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ubežati sovražniku / ubežati pred zasledovalci // ekspr. umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: ubežati kazni / ubežati usodi / za las je ubežal smrti 2. star. pobegniti, zbežati: obljubil je, da ne bo poskušal ubežati; ubežati od doma / pes se je strgal z verige in ubežal ušel; ubežati od vojakov dezertirati ♪
  11.      ubéžen  -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na beg, pobeg: ubežni nameni / ubežni rovi v brlogu // star. pobegel: ubežni vojak; ubežna skupina ◊ astr. ubežna hitrost hitrost, ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; mat. ubežna ravnina s projekcijsko ravnino vzporedna ravnina skozi projekcijsko središče ♪
  12.      ubijálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor ubije človeka: najti, ujeti ubijalca; morilci in ubijalci / bolezenski ubijalec; ubijalec iz ljubosumnosti 2. ekspr. kdor povzroči, da kdo izgubi kaj duševnega: on je ubijalec najine ljubezni ♪
  13.      ubíjanje  -a s (í) glagolnik od ubijati: ubijanje ljudi; sla po ubijanju / množično ubijanje / ubijanje živali / ubijanje upanja, volje do dela / ubijanje časa s klepetanjem / ubijanje z delom, s kmetijo ♪
  14.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi ♪
  15.      ubikácija  -e ž (á) knjiž. kraj, prostor, kjer kaj je, se nahaja: ubikacija svetišča / železniške ubikacije stavbe, zgradbe; vinske gorice z ubikacijami za vinogradnike z domovi, s stanovanji ♪
  16.      ubirálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) muz. ozka, podolgovata deščica na godalih in brenkalih, ob katero se s prsti pritiskajo strune in s tem spreminja višina tonov: ebenovinasta ubiralka; ubiralka na kitari, violini; prijemi na ubiralki ♪
  17.      ubíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ubirati: ubiranje razglašenih strun / navadil se je ubiranja lastnih poti ♪
  18.      ubírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj // star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu // s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive ● ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki ubírati se teh. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu ♪
  19.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
  20.      ubítje  -a s (ȋ) glagolnik od ubiti: ubitje šipe ∙ knjiž. ubitje človeka uboj ♪
  21.      ublaževánje  -a s (ȃ) glagolnik od ublaževati: ublaževanje bolečine / ublaževanje napetosti, nasprotij ♪
  22.      ublažítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ublažiti: ublažitev bolečine / ublažitev posledic nesreče / ublažitev kazni ♪
  23.      ubóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) 1. nav. ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden: otroci so v vojni najbolj ubogi; šel je domov ves strt in ubog / njeno ubogo srce je polno dvomov; ne mučite naših ubogih ušes s tako glasbo / ubogi siromak se je vsem smilil; uboga sirota; ubogo trpeče ljudstvo / ubogo paro vsi izkoriščajo / kot nagovor ubogi otrok, kaj so ti storili 2. ekspr. slaboten, onemogel: po bolezni je še vsa uboga / njegove uboge noge ga ne držijo več 3. star. ki ima malo materialnih dobrin; reven, siromašen: njegov oče je samo ubog kmet; niso tako ubogi, kot si mislite; iz tujine se je vrnil še bolj ubog / uboge vasi revne 4. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: prepirajo se za tisto ubogo premoženje // z oslabljenim pomenom poudarja majhno količino: kaj pa boš kupil za tiste uboge dinarje, pog. fičnike 5. ekspr. nerazkošen, skromen: vzela je svojo ubogo prtljago in odšla; v mestu imajo samo en ubog hotel ● iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo ubógo prisl.: ubogo živeti; star. v tem romanu je ubogo malo izvirnega zelo malo; sam.: pomagati ubogim in bolnim ♪
  24.      ubóganje  -a s (ọ̑) glagolnik od ubogati: uboganje staršev / naučiti psa na uboganje ♪
  25.      ubógati  -am dov. in nedov. (ọ̑) 1. narediti, ravnati tako, kot kdo zahteva, predlaga: otrok uboga starše; pes uboga gospodarja; ti mu reci, mene ne uboga; v vsem ga uboga; ubogati na migljaj, ekspr. na prvo besedo; konj uboga na poteg vajeti; hitro, takoj, ekspr. slepo ubogati / ta deklica rada uboga je ubogljiva / ubogati povelje, ukaz ∙ preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega // upoštevati pri svojem ravnanju: ni ubogal nasveta; ubogati svojo pamet, razum 2. ekspr. zadovoljivo reagirati, odzivati se na določena dejanja, ukrepe: dolgo se je trudil, da bi ga letalo ubogalo / noge ga ne ubogajo ne more več hoditi; oči ga ne ubogajo ne more več gledati; leva roka ga ne uboga ne more delati z njo; spomin ga za zdaj še uboga ima še dober spomin ♪

   51.339 51.364 51.389 51.414 51.439 51.464 51.489 51.514 51.539 51.564  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA