Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (50.789-50.813)


  1.      trdobúčen  -čna -o prid. (ȗ) pog. trdoglav: učiti trdobučne otroke / bil je trdobučen, zato ni odnehal ♪
  2.      trdobúčnež  -a m (ȗ) pog. trdoglavec: ni tak trdobučnež, da tega ne bi razumel / pregovoriti trdobučneža ♪
  3.      trdoglàv  in trdogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. 1. nenadarjen: trdoglav učenec 2. trmast, svojeglav: preveč je trdoglav, da bi popustil / trdoglav odpor trdoglávo prisl.: trdoglavo se braniti česa ♪
  4.      trdoglávec  -vca m (ȃ) ekspr. 1. nenadarjen človek: truditi se z malim trdoglavcem 2. trmast, svojeglav človek: trdoglavec ni hotel popustiti ♪
  5.      trdoglávka  -e ž (ȃ) ekspr. 1. nenadarjena ženska: pomagati trdoglavki pri učenju 2. trmasta, svojeglava ženska: trdoglavka se ni dala pregovoriti ♪
  6.      trdokóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. 1. neroden, okoren: trdokoren, a dobrodušen človek 2. trmast, svojeglav: bil je trdokoren, niso ga mogli pregovoriti trdokórno prisl.: trdokorno se je držal pravil; trdokorno se premikati ♪
  7.      trdokóžen  -žna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ekspr. ki neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: trdokožen nasprotnik ♪
  8.      trdokóžnež  -a m (ọ̑) ekspr. kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja: takega trdokožneža nič ne prizadene ♪
  9.      trdoléska  -e ž (ẹ́) bot. grm z rdečimi plodovi, ki raste po gozdovih in mejah, Euonymus: dren in trdoleska / navadna trdoleska ♦ vrtn. japonska trdoleska okrasni grm z ovalnimi zimzelenimi listi, Euonymus japonicus ♪
  10.      trdosŕčnež  -a m (ȓ) ekspr. neusmiljen človek: trdosrčnež mu ni pomagal ♪
  11.      tŕdost  -i ž (ŕ) lastnost, značilnost trdega: trdost skale / trdost tkanine / trdost rok / ekspr. očetova trdost in materina mehkost strogost, neprizanesljivost / ekspr. trdost besed ♪
  12.      trdôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost trdega: trdota ledu; krhkost, trdota in druge lastnosti / trdota boja / trdota ritma / trdota gibov / ekspr. bal se je očetove trdote strogosti, neprizanesljivosti / ekspr. trdota besed 2. fiz., teh. lastnost trdne snovi, trdnega telesa glede na odpor proti vdoru drugega trdnega telesa: izmeriti, ugotoviti trdoto materiala; trdota jekla, lesa, rudnine; preizkus trdote; stopnja trdote ◊ kem. trdota vode lastnost vode glede na količino v njej raztopljenih kalcijevih in magnezijevih soli; karbonatna trdota vode trdota vode, ki jo povzročata v njej raztopljena kalcijev in magnezijev hidrogenkarbonat ♪
  13.      trdôten  -tna -o prid. (ó) nanašajoč se na trdoto: trdotni preizkus; trdotna stopnja ◊ min. Mohsova trdotna lestvica razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa stopnja trdote ♪
  14.      trdovráten  -tna -o prid., trdovrátnejši (ā) 1. ki ne popusti v kaki stvari kljub prigovarjanju, dokazom o neustreznosti: v svojih nazorih trdovraten človek; bil je trdovraten, nihče ga ni mogel pregovoriti / ekspr. trdovraten grešnik, tat / trdovratno tajenje obdolženca // ekspr. vztrajen, odločen: trdovraten borec za pravice / kljub težavam je ostal trdovraten v svojih prizadevanjih / spustili so se v trdovraten boj s sovražnikom 2. ekspr. težko odstranljiv: trdovraten madež / trdovratni ostanki preteklosti; trdovratno čustvo // težko ozdravljiv: trdovraten kašelj; trdovratna bolezen // dolgotrajen: trdovraten dež, mraz / trdovraten spor ● zastar. ljudje so bili do nje trdovratni neusmiljeni trdovrátno prisl.: trdovratno kaj iskati; trdovratno molčati; trdovratno tajiti, se upirati ♪
  15.      trdožív  -a m (ȋ) nav. mn., zool. ožigalkarji z veliko sposobnostjo regeneracije, Hydroidea: značilnosti trdoživov / zeleni trdoživ ki živi v simbiozi z zelenimi algami, Chlorohydra viridissima ♪
  16.      trdožív  -a -o prid. (ȋ í) ki kljub zelo neugodnim okoliščinam, vplivom ne preneha biti, obstajati: trdoživ narod; trdoživa živalska vrsta; ta rastlina je zelo trdoživa / trdoživi ostanki kake miselnosti; trdoživ sistem / ekspr. kljub starosti je še izredno trdoživ odporen, vzdržljiv trdožívo prisl.: trdoživo se boriti za neodvisnost ♪
  17.      trdožívnjak  -a m (ȋ) nav. mn., zool. ožigalkarji, katerih prebavna votlina ni predeljena, Hydrozoa: klobučnjaki, koralnjaki in trdoživnjaki ♪
  18.      tréba  prisl. (ẹ́) v povedni rabi 1. z nedoločnikom izraža, da opustitev dejanja povzroči nezaželene, neprijetne posledice: temelje stavbe je treba okrepiti; dimnik je treba večkrat omesti; pšenica je zrela in jo je treba požeti; njivo je treba jeseni preorati; roke je treba večkrat umiti / hodil je zlahka in mu ni bilo treba počivati // izraža, da dejanja ni mogoče opustiti a) glede na kako okoliščino, cilj: večkrat ga je treba opomniti; treba ga je dolgo prositi, da kaj naredi; delaven je in ni ga treba siliti k učenju / krivice je treba popraviti; zakon je treba spremeniti / vesel je, da mu ni treba živeti v mestu / ekspr.: treba je priznati, da je lepa; treba je reči, da se z vsem nismo strinjali / elipt. treba je v trgovino po kruh treba je iti / ekspr. kaj vam je bilo treba tako dolgo klepetati b) glede na kako zahtevo, določilo: ni mu treba plačevati davkov; za vpis je treba predložiti dokumente; pri projektu mu ni treba sodelovati / naslov je treba napisati na sredino / ali se je treba odločiti takoj? Ne, lahko počakamo / ali naj prižgem luč? Ni treba // izraža, da se dejanju, stanju ni mogoče izogniti: če hočeš jesti, je treba delati; noč je, treba bo iti domov; treba se je bilo sprijazniti, da se časi spreminjajo; vsi vemo, da bo enkrat treba umreti 2. ekspr., z nedoločnikom izraža omiljeno zahtevo: konec klepetanja, treba je delati; niste še na vrsti, treba bo malo počakati; fantje, treba je vstati // v nikalnih stavkih izraža omiljeno prepoved, odsvetovanje: ni treba bežati, saj vam ne bo nič hudega storil; ni vam treba misliti, da tega ne vemo; ni treba obupati, bo že bolje 3. izraža okoliščine, stanje, ki zahteva nastop, uresničitev česa: če bo treba, ga bodo operirali; ko bo treba, vas bodo poklicali; dežuje, ko je najmanj treba; popravite, kjer je treba / drevja so posekali, kolikor je bilo treba // z odvisnim stavkom izraža koristnost, primernost tega, kar izraža odvisni stavek: včasih je treba, da človek doživi razočaranje; ni treba, da ste zadovoljni s čimerkoli; ker ga ne poznaš, je treba, da te z njim seznanim 4. z rodilnikom izraža, da se kaj mora dobiti, imeti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: to zimo mu ni treba novih čevljev; povej, česa mu je najbolj treba / če ti je treba prijatelja, ne pozabi name; ni mu treba zdravil / redko več počitka mu je treba več bi moral počivati // izraža, da kaj mora nastopiti, biti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: suša je, dežja je treba; ni treba luči, saj je še dan / ekspr. kaj je bilo treba vojne vojne ne bi smeli dopustiti // ekspr. izraža, da je prisotnost koga, česa zaželena, koristna: nikamor ne hodi, doma te je najbolj treba; kar sam pridi, nikogar ni treba zraven / omare ni treba na hodniku / ekspr. kaj vas je treba tukaj tukaj ste nezaželeni 5. v zvezi s kot je treba, kakor je treba izraža, da kaj ustreza določenim merilom: radi bi si uredili življenje, kot je treba; gostom je postregla, kot je treba; v tovarni je bilo vse, kakor je treba ● ekspr. poreden je, palice mu je treba strožje ga je treba vzgajati; ekspr. samo še tega (mi) je bilo treba to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. bil je fant, kot je treba v vseh pogledih dober; postaven, lep; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. če ne bo hujše, še umreti ne bo treba stanje ni tako hudo, kot se misli ♪
  19.      trébati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) zastar. potrebovati: dekle ne treba dote; za to ne trebamo ničesar / brezoseb. trebalo je delavcev potrebni so bili delavci ● zastar. otroka je trebalo previti je bilo treba ♪
  20.      trébež  -a m (ẹ̑) 1. trebljenje: dogovoriti se za trebež na skupnem zemljišču / iti v trebež // kar se pri trebljenju odstrani: sežigati trebež po travnikih; uporabljati trebež iz jarkov za kompost 2. nar. zemljišče, svet, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd; krčevina: prekopavati trebež; pasti na trebežu 3. nar. vrhnja rahla plast z ostanki rastlin na iztrebljenem svetu: rodoviten trebež na barju ◊ čeb. iztrebki čebel pri čistilnem izletu; vet. plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice ♪
  21.      trebílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na trebljenje: trebilno orodje ♦ čeb. trebilni izlet čistilni izlet ♪
  22.      trebílo  -a s (í) vet. plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice: odstraniti ostanke trebila; vnetje zaradi zastajanja trebila ♪
  23.      trebíti  in trébiti -im, tudi trébiti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstranjevati odvečno iz česa: trebiti mlad gozd; spomladi trebijo njive in travnike / trebiti jarke / trebiti ribe odstranjevati jim drobovje; trebiti fižol, solato / trebiti drevje mahu, suhih vej odstranjevati mah, suhe veje z njega 2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ne obstaja več: trebiti plevel; trebiti kamenje z ledine / trebiti gozdove in delati njive iztrebljati trebíti se in trébiti se, tudi trébiti se 1. redko iztrebljati se: čebele se ob prvem pomladanskem letu trebijo 2. vet. izločati po porodu plodove ovojnice iz maternice: krava se trebi ♪
  24.      trébljenje  -a s (ẹ́) glagolnik od trebiti: trebljenje mladega gozda / orodje za trebljenje sadnega drevja / trebljenje kamenja s travnika ♪
  25.      trébuh  -úha m (ẹ́ ú) 1. del človeškega ali živalskega trupa med prsmi in nogami nasproti hrbtenice: trebuh ga boli; živali se je napel trebuh; trebuh se veča, ekspr. raste; izbočiti trebuh; prerezati, razparati ovci trebuh; položiti roko na trebuh; suniti koga v trebuh; držati se za trebuh; kitov, konjski, ribji trebuh; mehek, okrogel, povešen, vdrt trebuh; riba s sploščenim, stisnjenim trebuhom; spodnji del trebuha; ima trebuh kot sod zelo velik / ekspr. ima trebuh izbočen trebuh zaradi tolšče / ptica je po trebuhu rumena po spodnjem delu telesa / kot povelje trebuh noter, prsi ven // trebušna stran telesa: leči, obrniti se na trebuh; plaziti se po trebuhu; mrtve ribe so plavale v vodi s trebuhom navzgor // trebušna votlina (z organi): v trebuhu se mu nabira voda / boli, zavija, zbada ga po trebuhu; imeti bolečine, krče v trebuhu / govoriti iz trebuha govoriti brez premikanja ustnic, tako da se sliši, kot da glas prihaja iz trebuha 2. nav. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: trebuh soda, vrča; vrat in trebuh steklenice / trebuh jadra del jadra, ki se ob vetru izboči / grozeči trebuhi oblakov // notranjost česa, zlasti votlega: letalo je v trebuhu nosilo bombe; tovorni prostor v trebuhu ladje / rovi v trebuhu gore // spodnji del trupa (letala): zaradi okvare je letalo pristalo na trebuhu ● pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé; (potegniti) trebuh noter s skrčitvijo mišic mu zmanjšati obseg; ekspr. tako je lačen, da se mu skozi trebuh vidi zelo; od smeha so se držali za trebuhe zelo so se smejali; ekspr. po trebuhu se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; pog. domov je prišla s trebuhom noseča; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. vrnil se je s praznim trebuhom sestradan; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago ◊ metal. razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom ♪

   50.664 50.689 50.714 50.739 50.764 50.789 50.814 50.839 50.864 50.889  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA